1. dan: Hvaležen sem … družini

Kako grozno predvidljivo. Da sedemdnevni seznam stvari, zaradi katerih sem hvaležen tudi temu neprijaznemu letu, ki nas je vse ujelo s spuščenimi gatami v snegu, začnem z mojimi najbližjimi. Ampak drugače tudi ne morem. Hvaležen sem jim, ker me sprejemajo takšnega, kot sem. Tudi v slabih dneh skupaj najdemo kaj lepega. Hvaležen sem jim, ker so moja opora in motivacija. Zaradi njih hočem biti boljši človek.

Hvaležen sem mojim otrokom, ker mi z besedami in dejanji redno dokazujejo, da me imajo iskreno radi. Ker sem imel – vsaj v glavi, verjetno tudi malo v praksi – v mladosti nek deficit ljubezni v življenju, jo imam sedaj na pretek. Nekaj najlepšega je imeti v svojem življenju ljudi, ki se te razveselijo čisto vsakič, ko prestopiš hišni prag. Dovolj je že moja prisotnost. Če se pa še malo bockamo, pa še toliko bolj.

Hvaležen sem jim, ker smo se skupaj spopadli s tem neprijaznim letom. In čeprav si včasih želim le trenutek al dva miru, ki ju ponavadi ne dočakam, je prav zaradi njih življenje ničkolikokrat bolj čarobno. Pogosto ne zaspim, ker razmišljam o tem, kako srečen sem, da jih imam. Želim pa, da to tudi občutijo na svoji koži. Nekaj je o tem govoriti, nekaj povsem drugega pa, če to tudi vsakdan udejanjaš. Želim, da eden drugemu predstavljamo izvir sreče, ki nikoli ne presahne. 🙂💪

 

2. dan: Hvaležen sem … da znam uživati v malenkostih vsakdana

Precej dolgo sem rabil, da sem to osvojil. Dolgo časa verjameš, da so pomembne in omembe vredne le »velike« zmage v življenju, prelomnice. Pa še zdaleč ni tako. Zdaj pa vem, da ni vsak dan sončen. In moram v njem še toliko bolj uživati. Da je otroški smeh nekaj najlepšega, kar lahko odrasli sliši. Da je frišna posteljnina nekaj neopisljivo čudovitega. In da je lahko dan, preživet v pižami, tisočkrat boljši kot tisti, ki si ga oddelal v obleki.

Hvaležen sem vsakemu brezskrbnemu dnevu, dobremu kosilu, smešni fori in spontanemu pohodu. Hvaležen sem, ker vem, da so male zmage v življenju tiste, ki osmišljajo moj dan. Menda je človek brez želja tisti, ki je dosegel vse. Ampak jaz si želim vedno novih majhnih zmag. Te me osrečujejo.

Hvaležen sem, ker so me otroci naučili, kaj je res pomembno in kaj ne. Ne razmišljajo o prihodnosti. Ne ubadajo se s preteklostjo. Prisotni so tukaj in zdaj. Tukaj in zdaj. To si želim. Biti čim večkrat – z dušo in telesom – prisoten tukaj in zdaj.

Višnja je včeraj rekla Zarji, ko jo je ta v ihti udarila: »Jezna sem! Ampak te imam vseeno rada, čeprav sem jezna. Ne maram, da me udariš, rada te imam pa vedno.« Spomnil sen se, da sva se o tem večkrat z Višnjo pogovarjala. Da se včasih razjezim nanjo oziroma na njena dejanja, vedno jo imam pa rad. In tega nič ne more spremeniti. 🙂💪

 

3. dan: Hvaležen sem … ker smo zdravi

Vedno sem govoril, da je to predpogoj, da si lahko čisto vse v življenju, kar si želiš biti – srečen, vesel, ljubljen, zadovoljen, optimističen. Če si zdrav, si lahko vse. Vsi poznamo tisti že skoraj ponarodeli rek – srečen človek ima tisoč želja, bolan pa le eno. Zato sem res hvaležen, ker smo v veliki meri zdravi. Seveda se nas lotijo tudi kakšne manjše zdravstvene nevšečnosti, neugodne viroze in nepremišljene poškodbe, a jih prebrodimo, da smo potem še močnejši.

V drugi polovici oktobra so bili teden dni vsi trije otroci bolni. Nekaj, kar sta punci prinesli iz vrtca. S Tjašo sva komaj preživela tistih hudičevo napornih sedem dni – komaj se je en pozdravil, že je začel bolehati drugi in tako naprej. Takrat res nismo imeli nobenih načrtov, samo da to, da spet pridemo na zeleno vejo.

Zato sem res hvaležen, ker smo zdravi, tako fizično kot psihično. Mnogi podcenjujejo psihično zdravje, češ da ti v glavi pa ja mora vse štimat. Če se ti pokvari avto, greš k mehaniku. Če crkne pralni stroj, pokličeš serviserja. Če si zlomiš roko, greš seveda k zdravniku. Če pa kaj ne štima v tvoji notranjosti, če je glava težka in je vse okoli tebe črno, pa naj bi le odločno držal jezik za zobmi in sam našel potem iz tega »imaginarnega« brezna. Bedarija. Pomoč vsem, ki so dovolj pogumni, da jo poiščejo. Pomoč vsem, ki jo potrebujejo.

Samo da smo zdravi in skupaj.

 

4. dan: Hvaležen sem za vse napake, ki sem jih storil

Pa jih ni bilo malo! Dejstvo, da vse najprej poskusim sam, je pri meni darilo in prekletstvo. Vedno sem bil samouk, s poudarjenim čutom za zavračanje sleherne oblike avtoritete, to pa pomeni, da nasvete drugih pogosto nehote preslišim in se učim na lastnih napakah. Pa s tem še zdaleč ni nič narobe. Če se iz njih kaj naučim.

Napako narediš. Če z njo še koga prizadeneš, se mu opravičiš. Največje spoštovanje osebi, ki sem jo pomotoma užalostil, pa naredim s tem, da tovrstne napake več ne ponovim. Enkrat je več kot dovolj. Ne želim, da na isti način užalostim še koga drugega. Beseda oprosti mi je šla veliko težje iz jezika preden sem imel otroke. Sedaj je to precej bolj preprosto. Ker se opravičim tudi njim, če kaj zaserjem. In to opravičilo vedno iskreno sprejmejo.

Tako je moje življenje ena sama velika lekcija. Ampak verjamem, da sem zaradi nje samo močnejši. Celo življenje se že učim. Najprej bolj predpisane, šoloobvezne vsebine, sedaj pa je poudarek na učnih urah življenja. Vedno, ko mislim, da nekaj pa že vem, trdo padem na realna tla. Zato sem hvaležen za vse napake, neumnosti, nepremišljenosti, zablode, napačne besede in prepire leta 2020. Zaradi njih sem boljši kot 2019. 🙂💪

 

5. dan: Hvaležen sem … da več ne izgubljam energije z nepotrebnimi prepiri

Pred dnevi me je presenetilo mnenje znanke, ki je zabentila, da se otrokom nič ne mudi nazaj v vrtce in šole, kar naj bodo doma, dokler se situacija povsem ne umiri. Nič okuženih pa to. Pa sem jo vprašal, koliko otrok ima sama in je povedala, da še nobenega, ker še ni čas zato. To povsem spoštujem, otroci naj bodo sad iskrene želje. Ker pa sama nima otrok, zame ni verodostojna oseba, da sodi o njih.

Zadnjič mi je Višnja pri svojih petih letih povsem na lastno pobudo povedala, da sedaj pa res že fajn pogreša prijateljčke. In dedija pa babico, ki bi ju samo rada stisnila. Da naj bo te blesave korone že enkrat konec. Ta manjko v socialnem stiku z ostalimi pa starši ne moremo nadoknaditi. Lahko jim nudimo tisoč in eno stvar, tega pa ne. Pomanjkanje igre in druženja z vrstniki je med vrtčevskimi in šolskimi otroci trenutno boleče občutljivo. To je glavni razlog, da večina staršev komaj čaka dan, ko se bodo vrtci in šole spet odprli. Za vse nas je bilo tovrstno druženje nekaj najbolj samoumevnega in naravnega. To si močno želim še za svoje tamale.

Zato ne sodi nekaj, kar ne poznaš. Ne vtikam se v pobudo učiteljev, da so pogoji za vrnitve v šolske klopi za njih nesprejemljivi, ker nisem učitelj. Se pa z njimi strinjam. Ne čutim bolečine glasbenikov, ki že skoraj leto dni ne smejo opravljati svojega poslanstva. Nisem glasbenik. Jo pa dobro razumem. Ne predstavljam si tegob, s katerimi se srečujejo delavci v športu, ki so ga skoraj povsem prepovedali. Nisem športni delavec. Verjamem pa, da problem še zdaleč ni v njih.

Hvaležen sem, da se znam zadržati. Če ima kdo drugačno mnenje od mojega, ga ne poskušam prepričati v nasprotno. Svobodno misleča bitja smo, to mi je dejansko zelo všeč. Ker so mi trenutno daleč najbolj pomembni otroci, se pač v mislih in dejanjih največ posvečam njim. In če bo le mogoče, jim bom vedno stopil v bran. 🙂💪

 

6. dan: Hvaležen sem … Tjaši

Pa ravno včeraj je bila driska. Nič ji ni bilo prav, vsi smo vse naredili narobe. Ampak toliko časa sva že skupaj, da vem, da je to anomalija, izjema, ki potrjuje pravilo. Vsak od nas kdaj dočaka dan, ko ima vsega dovolj. Pomembno je, da se potem pobereš. Malo več sem bil sam z otroci in malo bolj smo ji dali mir in je kmalu prišla spet k »stari« sebi. Ker tako potrebujemo.

Sicer pa izjemno cenim to, da mi je vedno ob strani. Nikoli nimam občutka, da sem sam. Tudi ko se ne strinjava, se spoštujeva. Ker globoko v sebi verjameva, da smo samo skupaj lahko res dobri. Ne vsak od nas. Celota. Prišel sem v leta, ko dobrih stvari več ne jemljem za samoumevne. Njo še najmanj. Zato ji naročim fensi večerjo. Ji kaj lepega kupim. Ji kaj napišem. Jo pustim samo, ko to potrebuje. Kajti tudi to je del medsebojnega razumevanja. Da druga oseba živi tudi svoje življenje, ki ni v vsakem trenutku povezano z družino.

Polovico najinega življenja sva že par. Glede na to, da se začetka svojega življenja bolj »megleno« spominjam, jo to res zelo dolgo. Naučil sem se to tudi tega, da obstaja tisoč različnih ljubezni. In Tjašo imam rad na približno 999 od njih. Kdaj mi gre tudi na živce. Ampak to je prava ljubezen. Da te nekdo gane do te mere, da ga imaš rad tudi takrat, ko ti gre na jetra. 🙂💪

 

7. dan: Hvaležen sem … sebi

Hvaležen sem, ker sem vedno verjel vase.
Ker sem bil dovolj pogumen, da se šel po svoji, drugačni poti.
Ker nisem nikoli odnehal, tudi ko je bilo težko.
Ker sem zaupal svojemu notranjemu občutku.
Ker se nisem zadovoljil.

Hvaležen sem, ker se ne bojim pokazati svojih čustev.
Ker ne verjamem v to, da je moškim to prepovedano.
Ker sem pripravljen priznati svoje napake.
Ker sem se od njih pripravljen naučiti kaj novega.
Ker nimam težav s tem, da drugim rečem hvala, oprosti in (najbližjim) rad te imam.

Hvaležen sem, ker dobrih stvari ne jemljem za samoumevne.
Ker dobrih ljudi še zdaleč ne jemljem za samoumevne.
Ker znam ceniti male stvari.
Ker ne verjamem, da so nekateri ljudje pomembnejši od drugih.
Ker dam vsakemu enako priložnost in se ne oziram na mnenja drugih,

Hvaležen sem, ker verjamem, da sem dober človek.
Pozoren partner.
Dober očka.
Sočuten človek.
Nezamerljiv prijatelj.

Hvaležen sem, ker so me vzgajali v empatičnem duhu.
Ker vem, da lahko ena malenkost, hipna odločitev spremeni tvoje življenje.
Ker (naivno) vedno verjamem v dobroto drugih.
Ker (naivno) najprej vidim najboljši možni scenarij.
Ker nikomur ne privoščim nič slabega.

Hvaležen sem, da sem tak, kot sem. Z vsemi svojimi napakami in pomanjkljivostmi, ki me osmišljajo. Hvaležen sem, da sem se obkrožil z ljudmi, ki mi dopuščajo, da še vedno iščem svojo pot. Hvaležen sem, da verjamem v pot in ne v cilj. Kajti pot, pot se nikoli ne konča, če se le tako odločiš.

 

3,646 total views, 4 views today