Pogosto ko te pogledam, sem ob tem nemo srečen, zadovoljen. Vsaka tvoja guba je tudi moja. Vsaka tvoja nepravilnost je tudi moja. In predvsem je vsak tvoj nasmeh tudi moj. Toliko časa sva že skupaj, da se sploh ne spominjam več dobro življenja pred tem. Pred nama. Ko sva začela, sem zaživel na novo. Nisem vedel, v kaj se spuščam, ampak nikoli nisem dvomil o svoji odločitvi. Vedel sem, da je za naju prava le skupna pot. Kakršnakoli že to bo.

Pridružila so se nama otroci. Prvi, drugi, tretji. Vedel sem, da si želim družine s tabo. To mi je bilo vrsto let samoumevno. Ko sva zaključila s študentskimi, feštarskimi leti, sva poiskala novo skupno pot. Ko sva dala iz sebe vse, kar ti mladostniška energija prinese, sva se lahko ustalila. In danes smo čistokrvna družina. Kjer si nismo vsi vedno enotni glede vsega, ampak vsak od nas nosi goro spoštovanja do ostalih. Eden brez drugega ne znamo biti in vsak od nas je bistven pri ustvarjanju naše skupne sreče.

Nikoli nisem hrepenel po kom drugem, v tem sem iskren. Drugo me ne zanima, le moje. Starava se skupaj. Jaz v tem vidim veliko lepega, nekaj, kar težko ubesedim, a globoko čutim. Sploh ne gre zato, da sva popolna skupaj, daleč od tega. Pri tebi me še vedno moti več stvari. A jih danes sprejemam kot nujni in sestavni del tebe. Če jih ne bi bilo, tudi ti ne bi bila takšna, kot si. Te zgodbe si ne želim predstavljati. Iskreno verjamem, da tudi ti sprejemaš moje pomanjkljivosti kot sestavni del tega, kar danes sem. Če spoštujeva osebno integriteto eden drugega, potem sva najboljša eden za drugega.

Včasih se moj svet noro zmanjša. V njem je prostora le za nekaj ljudi. Tam so najini otroci … in tam si obvezno vedno tudi ti. Poznam skoraj tvoj korak. Predvidevam lahko tvoje poteze. Vem, kaj te osreči in kaj razžalosti. A včasih preizkušam te meje. Ker ne želim, da se ujameva v kalup, ki se le ponavlja. Občasna slaba volja je okej. S kakšnim prepirom ni nič narobe. Povsem normalno je, da ti grem kdaj res fajn na živce. To ohranja najin ogenj vedno pri življenju. Moja naloga je tudi v tem, da vedno pazljivo, s pravo mero in občutkom podpihujem to žerjavico, ki tako nikoli ne ugasne. In naju vedno osmišlja.

Ko si zbolela, sem zbolel tudi jaz. Strah me je bilo. Zate, za naju, za nas … in zame. Ker nisem vedel, kaj mi prinaša prihodnost, vedel sem le to, da si ne želim in nočem biti sam. Morda tudi zato, ker po vseh teh skupnih letih ne znam biti več sam. Če ti je kdaj med spanjem zdrsnila lasulja na stran, sem vedno preusmeril svoj pogled. Ker se nisem upal pogledati tako tvojo podobo. Tak pogled je opolnomočil tvojo bolezen, to pa ji nisem smel dovoliti. In ko si se sčasoma ti začela bolje počutiti v svoji koži, ko si postajala močnejša, ko so ti začeli zopet rasti lasje, sem postajal močnejši tudi jaz. Ker sem vedel, da greva naprej po svoji poti.

Pogosto ko te pogledam, vidim v tebi svoj odsev. Dve osebi, ki sta se združili v skupni točki. Ti me učiš spontanega, nepredvidljivega pogleda na svet, jaz tebe bolj preračunljivega in razumskega. Ko se to uspešno združi, sva na realni, lepi, barviti poti. Kjer je vsega dovolj in ničesar preveč. Kjer sva vsak zase nekaj posebnega, skupaj pa še toliko bolj.

Precej samozavesten človek sem. Daleč od idealnega, a hkrati se zavedam, da sem dober človek. V mislih in dejanjih. Ker delam napake, a se jih ne bojim. Ker so zame le učna pot, ki jo moram prehoditi. Vem, da sem dober oče. To vidim v reakcijah in potezah najinih otrok. Verjamem, da sem dober partner. Ker mi to nevede izdajaš ti. Kljub temu pa imam le eno željo – da sem jutri boljši, kot sem danes. Boljši oče, boljši partner, boljši človek. In pri tem bom potreboval tudi tvojo pomoč.

Rad te imam. Kolikor se le da. Včeraj, danes in jutri.

 

3,371 total views, 25 views today