Anatomija popoldneva

Anatomija popoldneva

Dolgo smo že vedeli, da se bliža ta dan. Dan, ko bo morala boljša polovica za štiri popoldanske ure na faks predavat. To pomeni, da bom sam primoran merkati tamalo. Za boljše razumevanje, bomo najprej razčlenili njeno trenutno fiziologijo: čeprav jo že navajamo na gosto hrano, je še vedno pretežno mlečnojeda. Spat hodi ob šestih, vedno pa zaspi – uganili ste – na joški. Midva naj bi bila sama vsaj do pol osme. Ker ima pri šestih mesecih dobrih deset kil, je izredno ješč otrok. Tudi sicer pa so popoldnevi zanjo najbolj naporni trenutki dneva – ko je že utrujena, pa še noče iti spat. Okej, situacija razjasnjena, sedaj pa je na vrsti »najino« popoldne.
15:17 – Spomnim se, da bi bilo mogoče dobro, če bi šel kenjat, dokler smo še vsi doma. Potem mogoče ne bom več imel te možnosti. Kljub zunanjim pritiskom mi uspe. Ena nič zame.
15:32 – Primopredaja otroka. Nafotranega in naspanega. Torej se spraviva na podlogo in se začneva igrati …
15:34 – Prve tri igrače, ki sem jih pokazal, niso več zanimive. Čas je, da se spomnim kaj novega. Medtem si mutti za pultom pumpa joško.
15:40 – Ženska hiše naju zapusti. Približno štiri ure bova sama. Odločil sem se, da te štiri ure razdelim na odseke po petnajst minut. Petnajst minut se namreč brez težav zamotiva. Kljub ne najbolj bleščeči srednješolski matematični karieri sem prišel do spoznanja, da bo takih le 16 odsekov. Šestnajstkrat po petnajst minut.
15:58 – Iz igralne podloge se preseliva na kavč. Morda bo tam kaj bolj zanimivega.
16:10 – Gunča in gunča, meni je pa zmanjkalo igrač in zvokov, ki bi jo zamotili. Torej se odločim, da jo nahranim. Kašica je bila pripravljena, jaz sem le dodal malo vroče vode, da sem jo razredčil in otoplil. Jedla je na polno, svinjala prav tako. Tudi za sproti mi je ni uspelo obrisati, ampak vsaj mir je bil. Ko sva končala, sem hotel pospraviti. Glasen protest mi je dal vedeti, da to ne bo šlo.
16:25 – Prekladava se. Včasih mi uspe narediti kaj zanimivega, drugič spet ne. Trikrat po petnajst minut je za nama. Še trinajstkrat toliko.
16:40 – Odločim se, da greva na sprehod. Pripravim nosilko in njene cunje.
16:52 – Dvanajst minut sva porabila, da sem ji oblekel ene pajkice, en pulover, obul dva štunfka in nadel kapo. Vseskozi me je spremljalo glasno negodovanje. Mislim, da se me počasi loteva glavobol. Mogoče bi kaj spil, ampak to bo vzelo preveč časa.
17:13 – V nosilki ji kar paše. Gleda zdaj levo, zdaj desno, kot da vse vidi prvič. Kar prijetno pozno popoldne se je naredilo. Jaz pa upam, da zaspi. Če bi v nosilki odspala eno črtico, bi bilo potem doma lažje.
17:40 – Hodiva in hodiva, ta otrok pa še kar gleda. Sedaj že molim, da zaspi – kar nisem storil že zelo, zelo dolgo. Molim k vsem bogovom, ki se jih v tem trenutku spomnim. Tudi grškim in rimskim. Še na Dioniza se spomnim, čeprav dvomim, da je on kadarkoli pomagal osebi, ki ni imela flaše vina v roki.
17:55 – Bila je že tik pred tem, da zaspi, ko je nenadoma ugotovila, da se je stemnilo. Nekaj časa je nabirala, nato pa v glasen jok. Po mojih izračunih sva bila s hitro hojo dobrih 25 minut od doma. Pa gremo.
18:22 – Prispeva v hišo, ona v joku, jaz ves moker. Mehur me opomni, da nisem odtočil že vse od treh popoldne. Jebi ga, si mislim, in jo odložim na posteljo. Vmes seveda huronski jok. Potem se slečeva in ko jo delno razgaljeno dvignem v naročje, se malo potolaži.
18:25 – Pripravljeno imava tudi mleko. Naj bi ga pogrel, ampak sem ocenil, da za to ni časa. Zato ji flaško hitro ponudim in dete malo potegne. Ker sem resnično utrujen, prižgem televizijo, da bo vsaj malo mir.
18:32 – Kviz Vem. Voditelj: »Katera je prva črka rastline v mestu Milano?« Jaz: »A?« Tekmovalec: »L, lan.« Jaz: »Jebo te lan.«
18:50 – Kviza je konec, zato ugasnem tv. Sva v zadnji uri, že vidim ciljno črto, čeprav se minute vlečejo kot razvlečena čreva. Prekladava se.
18:55 – Prekladava se. Še trikrat po petnajst minut.
19:00 – Nosiva se. Spomnim se, da ima rada balone, zato brcava balon.
19:12 – Balon postaja že malo dolgočasen. Na srečo še nisva uporabila mojega asa v rokavu, velikansko stensko ogledalo v hodniku.
19:13 do 19:36 – Nekako preživiva, še sam ne vem več, kako.
19:37 – Prihod mutti domov. Počakam še to, da se sezuje, in ji predam otroka. Dekleti gresta zizat in spat. Jaz ugasnem vse luči v dnevni sobi, se trikrat spotaknem ob igrače na poti do kavča, pokrijem z deko, pokličem psa za družbo in družno zaspiva.

Naslednji dan sva ponovila vajo. Zopet sva bila sama ob istem času. Ampak sedaj sva že imela izkušnje. Vedel sem, da moram bolj pogosto odtočiti, vmes tudi kaj pojesti, da morava prej v nosilko (in tokrat je v njej tudi zaspala!), da počasi vse tempirava. Še mleko je bilo pogreto.
Po drugem dnevu sem se zvečer pogledal v ogledalo. Sam sebi sem bil neprepoznaven. Ves zaraščen, podočnjaki, skuštran, v glavnem za odstrel. Kolega me je srečal in mi rekel, da ne izgledam preveč dobro. Moj odgovor: »Lej briga me, kaku zgledam, dva dni sem otroka prenašal, jaz sem samu vesel, da sem še živ.« Če bi do mene prišla Meagan Fox in mi predlagala, da mi ga potegne, bi ji rekel, da naj spizdi. V tem trenutku sem imel spolni nagon amebe.
Meni je povsem jasno, zakaj so lahko samo mame »mame«. Mi bi obupali po dveh tednih ali pa dejansko izdahnili. Vseeno bi mi v teh trenutkih še kako prav prišla joška s polnilom. Te pa žal nimam. Ampak na koncu dneva me je moje dete tako lepo pogledalo, da sem preprosto pozabil na to, da sem klinično mrtev. Zaradi nje je vse vredno.

 

37,674 total views, 20 views today

2 Comments

Komentiraj

Tvoj e-naslov ne bo viden.

Lahko uporabi naslednje HTML atribute: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <s> <strike> <strong>

*