Naj stvari so … tri?

Naj stvari so … tri?

Zarja se že cel dan igra neko muco – pravi, da če jo hočeš pobožati, ji moraš dati roko za povohat. Trenutek kasneje to roko poliže. Cel žur. Višnja je prepričana, da je Wednesday in že nekaj ur zapovrstjo poje »dance, dance, dance, with my hands, hands, hands …« Vori vpije, ker je pričakoval, da se bo jajce, ki si ga je zaželel za večerjo, čudežno obarvalo med kuhanjem. Malo so ga barviti velikonočni prazniki iztirili. In tako vsi trije izmenično – ali pa kar hkrati – nažigajo že cel dan.

Potem pa še srečam nekoga, ki mi reče, da zgledam nekam utrujen. Res? A res? Kdo bi vedel, zakaj je temu tako? Komaj čakam ponedeljkovo jutro, ko vse tri tamale vsaj za nekaj ur oddam. Kako sproščujoče delujejo sedaj vse službene obveznosti tega sveta, tudi če jutri dopoldne dobim petdeset mejlov, jih bom prebral z nasmeškom na obrazu. Ker jih bom prečital v miru, ker se bom slišal razmišljati. Kdo ve, morda  me bo kakšen spletni nigerijski kolega razveselil z novico, da sem podedoval par milijončkov od strica, ki ga nisem nikoli spoznal, vse kar bom rabil narediti pa je to, da mu bom zaupal svoje bančne podatke. Življenje zna biti tudi tako čudovito.

Ko vsi trije zaspijo, potrebujem najprej nekaj minut, da se umirim. Vsa konstruktivna energija me je zapustila že pred več urami. Nekateri povsem izčrpani obležijo in takoj zaspijo, jaz pa strmim v steno ali strop in razmišljam, kako resnično rad jih imam kljub dejstvu, da so satanovo seme. Življenje da, življenje vzame. Predvsem pa te vseskozi preizkuša.

Zelo dobro znam razločiti jok katerega od naših treh. Tudi v množici drugih otrok. In če hipno ugotovim, da ne hlipa kakšen od naših, nadaljujem s svojim delom. Kdo sem jaz, da bi tolažil še druge? Prepričan sem, da so nekje v neposredni bližini njegovi starši, ki komaj čakajo, da ga spravijo v boljšo voljo. Če kaj, pa svoje volje res ne morem več razdajati naokrog. Še zame je ni dovolj.

Jan Plestenjak je v svojih glasbenih (reperskih) začetkih prepeval (repal) o tem, da so naj stvari tri. Oh, kako si me nalagal, Jan! Sanjal sem kot tista tvoja dečva o Ljubljani, sanjal o samih prelepih stvareh, zamolčal si pa vse borbe, ki jih bo sveta trojica prinesla s sabo. Ampak tudi to je bila šola zame. Nič več ne verjamem drugim na besedo. Toliko, da veš, Jan. Prepevaš o treh, sam se pa še enega izogibaš.

Sedaj se vsi trije umivajo. Jutri sta šola in vrtec in če nočemo, da že na vhodnih vratih zavrnejo naše male Jurije Murije, ki so prav tako skregani s čistočo in so najboljši kolegi z umazanijo, jih moramo vsaj v nedeljo zvečer umiti. Vsaj za silo. Poleg tega so to edini »tihi« trenutki v dnevu, tako da moram hitro zapisati te preproste vrstice. Ko pobegnejo izpod tuša, tega privilegija ne bom imel več.

Kdo bi si mislil, kako dobro dene, če malo jamram … Papir prenese vse. Tudi navidezni. Sicer pa mi tudi današnji dan dokazuje, kako zelo rad jih imam. Vse tri. Sicer bi jih že zdavnaj oddal. Potem pa pride zvečer Vori do mene in vidi, da sem izžet kot znucana cunja, in mi reče: »Si moj, oči? Si utrujen? Si jezen, oči? Luškan si, da veš.« Kot da bi bil najstnica s kronično nizko samozavestjo. Ampak ga stisnem. »Utrujen sem, Vori. Jezen nisem. Luškan sem bil pa včasih bolj, čeprav sem še sorazmerno dobro ohranjen. Tvoj sem pa vedno. Ajde, greva spat. Jutri so nove bitke pred nami.«

 

2,976 total views, 2 views today

One Comment

Komentiraj

Tvoj e-naslov ne bo viden.

Lahko uporabi naslednje HTML atribute: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <s> <strike> <strong>

*