Opažam, da po spletu krožijo »pisma mlajšemu sebi«. Zakaj pa ne, si mislim, vedno sem se rad pogovarjal s seboj. Ne zato, ker bi zmotno verjel, da se je odlično pogovarjati z zanimivim sogovornikom in sem gotovo eden teh. Pač sem vedno rad spremljal tiste misli, ki krožijo po moji glavi, pa sem se iz tega ali onega razloga odločil, da jih raje ne ubesedim.

Opažam, da večina iskreno verjame, da je kasneje v življenju ubrala pravo pot, naivnim začetkom navkljub. Jaz pa še vedno premleval večino svojih odločitev in ugotavljam, ali so na mestu ali ne.

Torej če se že pogovarjam z mlajšo inačico sebe, bova nekaj rekla na to temo: zakaj bi imel slabo vest, če se dobro počutiš v svoji koži? Zdi se mi, da že desetletja poslušam, kako pomembno je dejstvo, da se ne izpostavljamo, ne rinemo v ospredje, vpijamo poslušnost, zanemarjamo težje razumljive vzgibe v sebi … Torej, mlajši Jure, ki se obenem ne zavedaš, da je gostota las sila podcenjena in še zdaleč ni samoumevna, ne verjemi temu. Če hočeš biti dober do drugih, moraš najprej imeti rad sebe. Naj se sliši še tako pocukrano.

20 let pozneje imam še vedno rad isto punco. Še vedno poslušam isto muziko. Še oblačim se sila podobno. Še vedno so mi všeč iste serije. Okus za hrano se mi je malo spremenil, kdo bi si mislil. Sladkega je bilo na začetku mojega živeža dovolj, sedaj se bolj nagibam drugim stvarem. Doma se je nabralo kar lepo število otrok. Kot vidiš je vse še vedno kul. Svoji mlajši inačici bi zaupal to, da lepota še zdaleč ni le vizualna, ampak je človek lahko lep na tisoč drugih načinov.

Kot mlajši sem se težje sprejel. Zato sem iskal ljubezen in priznanje na drugih mestih, ki pa mi niso bila vedno na voljo. Temu je seveda sledilo nezadovoljstvo. Včasih sem dal preveliko težo mnenju drugih, danes mi je zanj v veliki meri veliko bolj vseeno. To si zapomni. Kar si nekdo drug misli o tebi, pove veliko več o tem drugem kot o tebi.

Ko si mlajši, imaš tudi nekatere ljudi v svojem življenju za samoumevne. Tam so in tam bodo. A cikel življenja ne poteka tako, zato zaužij vse te dobre ljudi že danes. Držim se še enega zelo preprostega pravila. Če o nekom ali nečem ne moreš povedati nič lepega, je bolje, da sploh ne odpreš ust. Drugi ne potrebujejo negativnosti drugih.

Ko si mlajši, se rad primerjaš z drugimi. Ko je tvoj EMŠO že dalj časa v registru, pa ti za to – po domače povedano – dol visi. Kaj imajo drugi je brezpredmetno. Poskrbi zase in ne prelagaj odgovornosti v roke drugih. Ti si najbolj pomemben za kvaliteto svojega življenja in to je čudovita stvar. Torej se spet vračamo k tistemu, kako pomembno je, da se imaš rad. Da se sprejemaš. Da se počutiš najbolje v svoji koži.

Hkrati pa sem izredno ponosen na svojo mlajšo inačico. Ker vem, da je bila temelj tega, kar sem danes. Tudi če sem na svoji poti storil marsikatero neumnost, je bila ta sila pomembna za mojo nadaljnjo pot. Zato imej še vedno rad do onemoglosti! Ampak ob tem ne pozabi nase. Naj bo to moja zapuščina tebi. Bodi, kar si, a brez slabe vesti. Če se danes odlično počutiš, to sprejmi z vsem svojim bistvom. Pot pred tabo bo naporna, a čudovita. Kot vedno – ne želi si le lahkega življenja, ampak tudi tega, da boš dovolj močan, da premagaš težkega. Jaz bom vedno s tabo. Na meni je, da poudarjam tvojo vrednost. In da ti ne dovolim, da se prepustiš malodušju. Alo, gremo!

 

1,314 total views, 4 views today