C’e troppo casino, je dejal par zgodnjih srednjih let, ki je, tako kot mnogi drugi, preživljal vikend v toplicah. In čeprav znam le malo italijanščine in še to slušno, sem takoj dognal, da se pritožujeta nad tem, da je v hotelu preveč glasno. Torej sem pogledal naokoli in sta bila ena redkih, ki nista mirila ali lovila kakšnih otrok. Seveda, si mislim, če sta sama, vaju trušč in šundr motita. Če bi tudi sama krotila kakšnega pamža, pa tega sploh ne bi opazila.

Seveda se mi tisti pari, ki si želijo le miru in intime, kar nekoliko smilijo, ker kakšen pamž skoči izza vsakega ovinka, kriči, joka ali vpije od veselja, za njim pa starš ali dva, ki si želita le to, da bi imela sekundo miru. Vendar sta to pravico izgubila tisti dan, ko sta postala starša.

Po drugi strani pa se morajo vsi tisti, ki si želijo le mir pred vsemi kričečimi otroci, ki seveda niso njihovi, zavedati naslednjega. Družine ne prihajamo v toplice, na bazen, na izlet ali na morje zato, da si odpočijemo. Dobro se zavedamo, da od tega ne bo nič, ker bo otrok (ali več njih) preveč razburjen, da bo konstruktivno sodeloval.

Če te zanima, zakaj otrok za sosednjo mizo spet joka, je tukaj le nekaj možnih razlag: vstal je ob petih zjutraj, ker ni želel zamuditi niti trenutka več; v vsega nekaj urah se je zgodilo toliko reči, da njegova mlada glavica težko vse procesira; želi si na bazen, pa sedi za mizo; lačen je, pa nima na izbiro tistega jogurta, ki ga pozna doma; igral bi se, pa je okoli njega le malo morje dolgočasnih odraslih, ki si želijo le miru.

Če upoštevamo vse te dejavnike, je razigran otrok le logična posledica vsega, kar se dogaja okoli njega. Razumem, da ti ves ta trušč ni všeč, ampak vseeno me nič ne moti dejstvo, da moraš petnajst minut poslušati kričanje ali gledati poosebljeno trmo. Tudi nam ni lahko, pa se vseeno trudimo.

Nekateri imajo kar slabo vest, če je njihov otrok v javnosti preveč glasen. Jaz si mislim, da si le naj da duška, če bo potem bolje spal. Nekakšna grozna težnja odrasle družbe je tista, ki nam želi vcepiti miselnost, kjer moramo biti vsi tiho in poslušni, prijazni in uglajeni. Pa si tudi jaz včasih želim le zakričati naglas. Sedaj to počne moja mala, jaz ji le odgovarjam v istem tonu. In to je nama zabavno.

C’e troppo casino, pravita. Seveda je preveč šundra, si mislim. Poizkusi zaspati z ekstra razigranim otrokom, potem se pa bova pogovarjala naprej. Kdaj sta postala mir in tišina tako hvalevredni dobrini? Za vse to bo dovolj časa, ko bomo dva metra pod zemljo.

Razigrani otroci me niso nikoli motili. Preprosto se v danem trenutku v njihovi glavi dogaja preveč in lahko to izrazijo le tako, da so glasni ali začnejo na mestu teči. Morda odprejo vse omare v avli hotela ali ponesreči prevrnejo tegel ali dva. To ne pomeni, da so žleht. Le odkrivajo svoje meje in preizkušajo potrpežljivost svojih staršev. Tako kot se spodobi.

Saj razumem, na živce ti gre, ker poslušaš kričanje nekih tujih otrok. Ampak v resnici te ne motijo oni, ampak si razočaran sam nad sabo. Še predobro se spominjaš, ko si bil sam otrok in si si dovolil več in višje in neskončno in ti nihče ni mogel nič. To so bili najlepši časi. Sedaj jih pač doživljajo drugi. Razigrani in nasmejani otroci so najboljši.

7,893 total views, 3 views today