Izsiljeni poljubi

Izsiljeni poljubi

Ta zapis nastaja v moji glavi že kar nekaj časa. O njem sem pričela razmišljati, ko so se pred tedni na FB-ku pričeli pojavljati posnetki neke stare, družinske televizijske oddaje z naslovom Like my mother. V tej oddaji je voditelj oddaje od deklic, ki so skupaj z mamami nastopale pred televizijskimi kamerami, poskušal dobiti poljub. Vse skupaj je bilo predstavljeno kot hec, publika v studiu se je ob odzivu deklet, ki jim je bilo neznansko neprijetno in nerodno, zabavala, voditelj pa je šel celo tako daleč, da je nekatere deklice celo na silo poljubil. To je bila zabavna televizijska vsebina, ki je bila v tistem času namenjena predvsem družinam.

Pod objavami na FB-ju je bilo seveda veliko negativnih odzivov šokiranih ljudi, vendar mislim, da se ne zavedamo, kako je ta problem še danes prisoten med nami. Morda smo res bolj zadržani glede fizičnih kontaktov naših otrok z neznanci, znotraj družine pa se od otrok še vedno pogosto pričakuje, da se jih lahko obsipava s poljubi in objemi kadarkoli si odrasli to zamislimo.

Moram priznati, da sem kot mama glede tega precej občutljiva, verjetno tudi zaradi lastnih slabih izkušenj iz otroštva. Že ko je bila Višnja dojenček, mi je bilo neprijetno, če jo je kdo vzel v naročje brez mojega dovoljenja. Pa čeprav so bili to družinski člani. Ko pa je zrasla v malčico, so se predvsem s strani starih staršev pričele želje po poljubčkih in objemčkih. Višnja, kot večina malčkov, ni bila vedno pripravljena na stiskanje isti trenutek, ko smo prišli na obisk in temu je pogosto sledila gora očitkov češ »Ali me nimaš rada?«, »Babica bo žalostna…« ali pa celo podkupovanje v stilu »Če mi daš poljubček, dobiš sladkarijo«. Ob takih situacijah so mi šli kar lasje pokonci.

Ker vem, da vse te besede niso bile izrečene s slabim namenom, sem vendarle vedno poskusila umirjeno namigniti, da Višnja verjetno ni pri volji za stiskanje in se trenutno ne želi crkljati in poljubljati, tako kot to tudi odraslim ne prija vedno. In čeprav nam je pri odraslih popolnoma razumljivo, da je izkazovanje nežnosti in naklonjenosti zelo intimna in osebna stvar, od otrok, sploh deklic, pričakujemo, da bodo za objemčke pripravljene vedno in povsod.

Pa se sploh zavedamo, kaj s tem sporočamo svojim otrokom? V tej silni želji po izkazovanju ljubezni otroke učimo, da se ne morejo sami odločati, s kom bodo delili svoj osebni prostor, da ne smejo zavrniti objemov in poljubov babic in dedkov, ker jih tako prizadenejo. In hitro se zgodi, da iz deklic skozi leta zrastejo najstnice, ki v svojih najranljivejših letih nato ne znajo reči ne prvim fantom, ki se pričnejo vrteti okoli njih ali celo v kakšnih hujših situacijah, ko bi se jim moral vklopiti rdeči alarm in bi se morale znati jasno in glasno postaviti zase. Ker so naučene skozi leta, da dobijo ljubezen in potrditev le tako, da se razdajajo.

Tega ne pišem zato, ker je ta teorija zrasla v moji glavi in sem preveč zaščitniška. Na žalost govorim iz lastnih izkušenj iz otroštva. Odraščala sem v družini, kjer je bilo v navadi, da se gredo otroci pockljati vsakemu sorodniku in znancu, ki pride na obisk. Sploh pri babici na vasi je bilo tako, da otroci starejšim niso smeli ugovarjati, starejši so imeli vedno prav. Odrasla sem v naivno najstnico, ki je verjela, da so vsi ljudje prijazni in z dobrimi nameni, tako kot sem bila tudi jaz do vseh prijazna in ustrežljiva. Pa sem hitro naletela na ostarelega gospoda, ki je poskušal to izkoristiti. Imela sem srečo in se je vse dobro končalo, lahko se pa tudi ne bi. In o tem nisem govorila z nikomer, ker sem bila prepričana, da sem za vse kriva sama in bilo me je sram.

Zato dragi starši, dovolite otrokom, da rečejo ne, da se že kot malčki postavijo zase in zahtevajte tudi od drugih, da spoštujejo njihove osebne meje. Sploh kar se tiče fizičnih kontaktov, izkazovanja naklonjenosti in ljubezni. Naj odrastejo v samozavestne ljudi, ki se bodo cenili in se ne bodo uklanjali pod pritiski drugih.

 

17,260 total views, 2 views today

3 Comments

  • Končno še nekdo, ki mu gre ta “Dej babici lupčka”, “Pridi se stisnit k teti” in slavni “me nimaš nič rada?”, pa ‘kraja’ otrok iz naročja pod pretvezo “Daj da ti pomagam” na živce (če bom potrebovala pomoč, ti bom že rekla, če bi jo pa rad pestoval, pa vprašaj, je to tako težko?). Meni poljubčki drugih prvenstveno dvigujejo lase pokonci predvsem zaradi vprašljive ustne higiene delilcev poljubov (škrbaste stare mame, ki so zaradi razdajanja za svoje otroke pozabile nase in svoje zdravje), ostale naštete stvari pa pač zato, ker poznam svoje dete. Ne, pred 10 ljudmi, ki zijajo vanjo, ne bo pela dediju za rojstni dan, ker hvalabogu pač ni taka.
    Dolg komentar, pa še bi se dalo kaj zapisat. Mogoče res nosečniški hormoni naredijo svoje in sem na to še bolj občutljiva, ampak vseeno – Tjaša, hvala za ta zapis, je precej zmanjšal ‘mom guilt’, da sem vzgojila malega zmaja, ki se pojavi, ko moja mala kriči “Pusti jo!”, ko ji kaj ni všeč. 🙂

  • Tudi jaz se pod tole podpisem. Moja tavelika se sploh ne mara crkljat. Odkar mamo se eno, malo bolj pa se to bolj z mano. Poljubckov sploh noce talat. Nekaj casa niti meni ne, samo sestrici. Jaz ji recen, da edino kar je lepo, da naredu, da rece adijo. Nic drugega. In ne pustim, da se ju v kaj sili. Ce kdo hoce bit uzaljen povem, da tud k meni kdaj noce, ce ne pomaga , naj bodo pa pac uzaljeni.

  • … žal: ” … je pri odraslih popolnoma razumljivo, da je izkazovanje nežnosti in naklonjenosti zelo intimna in osebna stvar …”
    Po moje tako intimni in osebni dotiki tudi niso … predvsem, ko gre za družino !?
    Če bi otroci večkrat videli starša objeta, kako se držita za roke ali se na hitro poljubita, bi tudi rasli v bolj samozavestna bitja … saj so otroci plod ljubezni, ki je čustvena in fizična, mar ne …
    Seveda sem proti siljenju … nekateri otroci, enako kot odrasli, potrebujejo več fizičnega stika, drugi manj … to naj bi bil kriterij, ne pa da “osebne slabe” izkušnje posplošujemo in želimo iz njih narediti splošno normo …

Komentiraj

Tvoj e-naslov ne bo viden.

Lahko uporabi naslednje HTML atribute: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <s> <strike> <strong>

*