Ne verjamem v ljubezen na prvi pogled. Verjamem pa v zaljubljenost na prvi pogled, ampak to še zdaleč ni isto. Človek se hitro zatreska, njegova ljubezen pa ni ravno za vsakogar. Zato pa verjamem v ljubezen na tisoči ali deset tisoči pogled. Ko človeka poznaš v dno duše, vsako njegovo fizično in osebnostno pomanjkljivost, pa še vedno komaj čakaš, da ga vidiš. To je zame ljubezen. Stokrat preizkušena, trdna kot kamen.

Pa še zdaleč ni nič narobe, če včasih na glas poveš, da imaš tudi sebe rad. Zakriči. Rad se immmaaaam! Ne zanemari te samoljubezni. To, da si zadovoljen v svoji koži, je predpogoj, da lahko ljubezen deliš. S tistimi, ki si to zaslužijo, kakopak.

Nisem več mlad, nisem še star. Pa sva skupaj že polovico najinih življenj. To je kar veliko časa. Življenje bi se lahko obrnilo povsem drugače, ampak na srečo si ne rabim predstavljati, kakšno bi bilo brez nje. Ko vidiš svojega življenjskega sopotnika v vajinih otrocih te zna to tudi razjeziti, ampak iskreno verjamem, da so od obeh pobrali predvsem tisto največ vredno in so taka čudovita mešanica dveh povsem različnih oseb, ki se imata že tako dolgo rada in ki se predvsem spoštujeta. Ko na to pogledam skozi to prizmo, je dejstvo, da so nama tako podobni, zelo osvežilno in ohrabrujoče.

Če se je najina skupna pot začela, ko sva bila še skoraj mlečnozoba in sem jo za svoj 18. rojstni dan vztrajno prepričeval (fehtal), da bi bila odlična poteza, če me kušne, ker nima kaj zgubit in greva lahko še vedno vsak svojo pot, če nama slučajno ta najstniška izmenjava sline ne bo všeč, so to sedaj le še simpatičen spomin na najin začetek. Neroden, seveda! Prehiter, morebiti. Samo najin, to pa zihr. Tega nama nihče ne more vzeti.

Tjaša ima zelo rada fotke. Zakaj je temu tako, ne vem točno. Ampak oklepa se teh spominov kot nora. Morda zato, da jih ne pozabi, kdo bi vedel. Ker tako ostanejo vedno z njo. Ker fotografije v njenih rokah oživijo. Najini spomini so z otroki postali naši spomini. Zato se mi je zdelo pomembno, da sva v eni fotoknjigi samo midva. Midva. Ki sva temelj te družine. Nobenih otrok, nobenih drugih ljudi. Samo midva. Ker tega ne smeva nikoli pozabiti.

S Printee-jem imam samo lepe izkušnje. Če je na prvi pogled ta izbor najinih fotk deloval kot precejšen izziv, sem ga z njihovo pomočjo hitro rešil. Digitalne fotke sem izbral na kompu. Nato sem to mapo prenesel v svoj pametni telefon. Iz tam pa sem fotke naložil v Printee aplikacijo in vsega je bilo konec. Izvirno rojstnodnevno darilo, ki me ni oropalo tedna dni časa in organizacije. Le pravo idejo sem potreboval.

Ljubezen je tudi (pogosto  predvsem) v tem, da svojega partnerja ne jemlješ za samoumevnega. Nihče te nima rad samo zato, ker si. Razen verjetno otroci, ampak oni so tako čudoviti, da se z njimi ne moremo primerjati. Ljubezen utrjuješ vsak dan. Na izvirne načine. Z originalnimi idejami. Brez bližnjic. Ljubezen lahko nastopi precej hitro, gradi pa se na dolge steze.

Idealna ljubezen ne obstaja. Zato pa lahko najdemo zelo dobro ljubezen. Po tem sem vedno stremel, to sem iskal in to sem na svojo srečo tudi našel. Ampak ni prišla sama od sebe. Dolgo sem jo ogovarjal, prepričeval, se nerodno kolovratil okoli nje, včasih neposrečeno odreagiral, a nikoli obupal. In tukaj je. 18 let na 18 let skupne podlage. Blagor meni. Blagor njej. Blagor nama. Predvsem pa blagor nam.

Objava je nastala v sodelovanju s podjetjem Printee

3,847 total views, 2 views today