Moj otrok, moja pravila

Moj otrok, moja pravila

Najprej vprašajo, koliko je stara, potem mi zagotavljajo, da je to najlepši čas. Tako je bilo pri štirih mesecih, ker je samo ležala in z njo ni bilo veliko dela. Tako je bilo pri sedmih mesecih, ker je sedela pri miru in se je sama igrala. Tako je bilo pri dobrem letu, ko je naredila prve korake. In tako je pri letu in pol, ko kot kakšen raziskovalec na neskončnem pohodu odkriva in prijema vse, kar ji je na dosegu. Že od samega začetka mi trdijo, da so ravno sedaj najlepši trenutki in da jih moram ceniti. Bojda ne bo nikoli več ne bo tako, kot je sedaj. Jaz pa vse te »nasvete« in njihove delilce nekam pošljem. Ker se imava vsak dan lepo, tudi takrat, ko je težko. In ker je vsako njeno življenjsko obdobje nekaj posebnega, česar del hočem in moram biti.

Izogibaj se ljudi, ki so polni nasvetov. Ki svojo zgodbo želijo implementirati na druge. Naša je shodila kasneje kot njeni vrstniki, pa mi je bilo čisto prav. Naša je začela govoriti pred vsemi drugimi malčki, pa nisem imel čisto nič proti. Babnica je, sem rekel, normalno da najprej govori in šele nato shodi. Predvsem pa je izbrala svojo pot.

Premalo je oblečena, preveč je, se ti ne zdi, da jo dovolj crkljate, za otroka ni dobro, da ga toliko fotkate … Ko pa JAZ pogledam SVOJEGA otroka, vidim, da je srečen. Večino časa nasmejan, samostojen in svojeglav. Uboga takrat, ko mu paše, pa še vedno se mu da vse dopovedati. Nikoli nisem bil tako pretenciozen, da bi drugim staršem »svetoval«, kaj naj počnejo s svojimi otroki. To me ne briga, povsem njihova odločitev. Če mislijo, da ravnajo prav, potem je to vse, kar šteje.

Pritiskov iz okolice ne zaznavam. Ne zanima me, kako je oblečena mala Tina ali koliko časa že hodi mali korenjak Jan. Vedno pa vprašam njihove starše, če se veliko ukvarjajo s svojimi otroki. Ker je to zame edino pomembno. Če odgovorijo, da nimajo časa za svoje otroke, se pogovor na tem mestu tudi zaključi.

Ravno zadnjič sem zasledil nekaj, kar mi je dalo misliti. Počnimo stvari obratno, kot jih večina. Sicer vem, da mi nad glavo visijo neke službene obveznosti, ampak zunaj je sonce in to preprosto morava izkoristiti. Peljem jo na basket. Moji tamali je namreč povsem vseeno, da nisem več tako hiter, kot sem bil včasih, da žoge več ne zabijem, da večkrat zgrešim, pomembno ji je le to, da je z mano in ob tem navija kot najbolj predana navijačica.

Nekateri starši verjamejo, da se mora vsak otrok igrati samo z Montessori igračkami, drugi so prepričani, da morajo biti igrače puste kot novembrski ponedeljkov večer. Nekateri so prepričani, da bo njihov otrok v glasbenem vrtcu postal novi Bach, pa ima več možnosti, da nasledi Tanjo Žagar (katere starši zagotovo niso plačevali 400 € mesečno za tovrstno varstvo). Poznam starše, ki svojim otrokom privoščijo le presne tortice in take, ki pustijo otroka, da pet ur zapored bulji v televizijo, samo zato, da imajo mir pred njim. Poznam take male otroke, ki pridejo na obisk in se usedejo nekam v kot ter ne mrdnejo, tako da sčasoma pozabiš, da so sploh tam in take, ki isti trenutek, ko vstopijo v tujo hišo, raztrosijo vse, kar je na dosegu njihovih malih rok in nog.

Poznam take in onake starše, takšne in drugačne otroke. Namesto da individualnost kritiziramo, bi jo morali spodbujati. Kar je dobro za enega, je grozno za drugega. Ne bodi nebodigatreba in ne svetuj drugim, kako naj vzgajajo svoje otroke. Ukvarjaj se s svojim, on te najbolj potrebuje.

 

137,950 total views, 10 views today

8 Comments

Komentiraj

Tvoj e-naslov ne bo viden.

Lahko uporabi naslednje HTML atribute: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <s> <strike> <strong>

*