Ujet v družinskem haremu

Ujet v družinskem haremu

Še pred nekaj tedni sem imel občutek, da mi časa primanjkuje. Kar nekaj težav sem imel s tem, kako bom razporedil vse obveznosti, ki so me čakale. Ker sem strogi zagovornik tega, da čim več časa preživim s svojimi otroki, je to včasih kar nehvaležno dejanje. Ponavadi kar dobro krmarim skozi obveznosti na eni in meni ljubim početjem na drugi strani, skoraj čez noč pa sem dobil na voljo skoraj ves čas tega sveta. Zaprt. V hiši. S tremi babnicami. Uživaj, hehe.

Priznam, najprej nisem vedel, kaj bi sam s sabo. Ali z mojimi dekleti. Kolikokrat pa lahko igraš igro Spomin, preden se ti dokončno zmeša? Ugotovil sem, da kar velikokrat. Potem me je začelo skrbeti. Najprej za fizično zdravje, potem za tisto finančno. Če ne bom nič delal, tudi služil ne bom nič. Ampak sem tudi te »skrbi« prestavil za nedoločen čas. To so dnevi, ko ne moremo nič načrtovati ali predvidevati.

Kmalu mi je bilo v uteho dejstvo, da nisem v vsem tem sam. Čeprav smo na kupu vedno isti ljudje, kar zgledno shajamo eden z drugim. Sicer verjetno ne bi bili družina, kaj ne? Moji štiriletnici je to obdobje super. Zjutraj ne vstaja zgodaj, da bi šla v vrtec, čez dan sta mamica in očka vedno na razpolago. To, da ne more več na obisk k prijateljem, na igrišče ali v trgovino, je hitro pozabila. Pomembno ji je le to, da smo skupaj.

Če se bo trenutna situacija vlekla v nedogled, seveda obstaja možnost, da se nam bo vsem zmešalo. Če pa bodo lepši in toplejši dnevi prinesli tudi umiritev širjenja virusa, potem še ni vse izgubljeno. To je pač čas, ko delamo na sebi in na trdnosti naše družinske celice.

Neverjetno zanimivo mi je dejstvo, kako se lahko življenje povsem spremeni v vsega nekaj dneh. Občutek imam, da nas je ta virusna nadloga prizadela že pred kakšnega pol leta, pa sta od takrat minila kvečjemu dva tedna. Dejstvo je, da svet ne bo nikoli več isti, kot je bil pred tem in morda je tako tudi prav.

Te preproste misli lahko pišem le zato, ker sem Višnjo popolnoma okupiral z novim Play-Doh plastelinom od Hasbro. Kokoška, ki valja pisana jajca in to pospremi z glasnim kokodak, kaj si človek še lahko zaželi. Ampak že od njenih najzgodnejših dni ji omogočam, da se igra po svoje, da domišljiji pušča prosto pot in igra s plastelinom ji to vedno omogoča. Če lahko človek naroči na dom moko in kvas, lahko pa tudi nekaj otroške ustvarjalnosti.

Okoli mojega laptopa je že 30 pisanih jajčk, vsakega posebej pospremi s strokovno razlago in opisom, jaz pa le kimam njenim ugotovitvam. Otrokom pogosto zavidam njihovo neusahljivo ustvarjalnost, ki z leti pri človeku ponavadi izpuhti nekam neznano. Ampak sedaj imam dovolj časa, da se učim tudi malo »otroškosti«. Bojda so tisti odrasli, ki nikoli ne izgubijo otroka v sebi, na dolgi rok najsrečnejši. Morda pa je to moj naslednji korak.

V vsaki stvari poskušam najti nekaj dobrega. Sedaj ugotavljam, da ne potrebujem preveč in kako pomembno je, da se človek zna tudi umiriti. Otrok se lahko igra z eno igračo tudi več ur skupaj (kot se Višnja s to Play-Doh kokoško), misli povprečnega odraslega pa sploh ne najdejo več oaze miru.

Družinska karantena je odlična priložnost za to, da se izgubimo v igri. Življenje je igra, tega ne smemo pozabiti. Samo od nas pa je odvisno, ali jo bomo znali igrati. V življenju so stvari, na katere lahko vplivaš in tiste, na katere ne moreš. Sem eden tistih preprostih ljudi, ki se s prvimi ne mislim ubadati, medtem ko se lahko povsem »izgubim« v drugih. Vedno lahko vplivam na to, da se bomo imeli odlično. Skupaj.

 

Objava je nastala v sodelovanju s podjetjem Hasbro

5,022 total views, 2 views today

Komentiraj

Tvoj e-naslov ne bo viden.

Lahko uporabi naslednje HTML atribute: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <s> <strike> <strong>

*