Srečo nosiš v sebi

Srečo nosiš v sebi

Ah, nehajte že primerjati otroke med sabo. Povsem nepomembno je, kdaj kdo shodi, reče prvo besedo, naredi prvi preval ali osvoji vožnjo kolesa. Imam dve hčerki s podobnim dednim zapisom, pa sta si povsem različni. Že sedaj se vidi, da je ena dobra pri določenih stvareh, druga prednjači na ostalih področjih. In tako je čisto v redu.

Spomnim se, da naj bi moja vrstnica v mali šoli že prebirala časopis. Vsaj tako so se pohvalili njeni starši. Veste, naša pa že sama bere Slovenske Novice. Pa me je to precej zaskrbelo. Prvo, seveda, zakaj tako majhnemu otroku dovolijo brati to periodično greznico, kot drugo pa, zakaj punca doma bere, če bi se pa lahko zunaj igrala z nami?

Otrokom je povsem vseeno, kakšni so v tej zgodnji starosti. Odrasli smo tisti, ki jih hitimo predalčkati. Pusti jim veselje, pusti jim igro, pusti jim sanje! Pri teh letih je pomembno le to, da so srečni in razigrani.

Otrokom se ne sme muditi odrasti. Tako kot odrasli ne bi smeli celo življenje ostati otroci. Vse pride ob svojem času in z razlogom. Življenje ni eno veliko dokazovanje. Ni pomembno, kdo prej kaj osvoji, ampak kaj s tem naredi. Lahko s svojim znanjem pomaga drugim. Otroci so iskrena in dobra bitja. Na nas pa je, da jim ne vcepimo nekakšnih prepričanj odraslih, kako naj bi svet v resnici deloval.

Vsakodnevna tradicija, ki jo imava z Višnjo, je skupno branje. To počneva že od njene zelo zgodnje starosti. Vsak večer, brez pardona. Ker je to obema všeč. Pa se mi zdi, da si že sedaj zapomni veliko več od mene.

Personalizirane pravljice so Višnji najbolj všeč. Tako tudi Višnja postane knjižni junak. In če ji je lik v pravljici res podoben, je še toliko bolj vesela. Sedaj nama večere popestri dvojezična pravljica Višnja in čarovnica//Višnja and the Witch. Tako da se še malo učiva angleščine. Ampak počasi in spontano, nikamor se nama ne mudi.

Knjiga govori o sreči. Ob tej knjigi se otrok uči življenjskih vrednot in kako biti srečen. Dragoceni čas branja z otrokom je tako postal še bolj čaroben in iskren. Vedno sem govoril, da je zdrav in srečen otrok sposoben čisto vsega. Kdo sem jaz, da usmerjam otroka in njegove želje? Naj išče svojo pot, kakršnakoli že bo.

MINI POLIGLOTINI so s to knjigo zadeli v polno. Ker je zgodba polna optimizma in so ilustracije res lepe. Da je knjiga najlepše darilo, zagovarjam že dalj časa. Vedno sem bil eden redkih, ki je prijateljev za rojstni dan podaril knjigo. Naj jim je to bilo všeč ali ne, vedno so dobili isto darilo, le drug naslov. Ker je hiša polna knjig najlepša in ker so polne knjižne police občudovanja vredne.

Čas, ki ga preživiš z otrokom, je najlepši. Največkrat dovolim otroku, da vodi ta najin skupni čas. Včasih si izbere tudi kakšno stvar, ki mi ni všeč, ampak nič ne de, pogoltnem slino in grem dalje. Ker je nasmeh na otrokovem obrazu tisti, ki vsakemu staršu omogoča, da najde notranjo moč za vse »male« probleme tega sveta.

Višnja me že nekaj večerov zapovrstjo sprašuje, ali obstaja čudežni park. Zakaj pa ne, ji pravim. Točno takšen je, kot si želiš, ji povem. Kakšna srečnica je, da lahko verjame v vse, kar si zamisli. Sedaj se tega učim od nje.

Višnja sedaj reče: “Ati, I feel good!” in zagotovo je to posledica najinega prebiranja dvojezične personalizirane knjige o sreči. Tudi jaz se takoj počutim bolje.

Objava je nastala v sodelovanju s podjetjem MINI POLIGLOTINI

5,732 total views, 15 views today

Komentiraj

Tvoj e-naslov ne bo viden.

Lahko uporabi naslednje HTML atribute: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <s> <strike> <strong>

*