Komaj čakam

Komaj čakam

Ta #ostanidoma je povsem različen za različne skupine ljudi. Predvidevam da za upokojence ni preveč stresen. Tudi povprečna družina, ki mora toliko več časa preživeti skupaj, ponavadi zdrži brez večjih incidentov. Otroci pa se tako prilagodijo vsemu. Najbolj pa cenim »žrtev« najstnikov in študentov, ki so v cvetu življenja in polni socialne moči, pa so jim čez noč povedali, da bodo do prihodnjega ujeti za štirimi stenami s svojimi nerazumevajočimi starši. Oni so žrtvovali največ. Ni težko Kacinu razlagati, da bo še čas za hormone in stiskanje na klopcah. Bliža se svojemu sedemdesetemu letu. Kot najstnik je imel gotovo tudi on povsem drugačne prioritete.

Ko sem bil sam v njihovih letih, sta me zanimali le dve stvari – šport in dekleta. Oboje si spoznal zunaj. Pred revolucijo socialnih omrežij smo sleherni prosti trenutek preživeli na prostem. Zato si sploh ne predstavljam, kako hudo mora biti njim. Bravo za vaš trud. Zdržali ste nepredstavljivo in to za dobro vseh nas.

Pomladni hormoni bodo mlade še bolj razdražili. Na srečo optimisti verjamemo, da bo tudi ta situacija kmalu za nami in bo spet prišlo na plano obdobje stiskanja in izkazovanja nežnosti, raziskovanja narave in drugih ljudi.

Na srečo pa #ostanidoma ne pomeni, da moramo ostati v hiši. Lahko se sprehajamo v naravi. Igramo pred hišo. Urejamo naš mali vrt. Vsak si naredi svojo najboljšo možno zgodbo v še tako črnogledi situaciji.

Pomlad je moj najljubši letni čas. Ker so pred nami svetli in s soncem obsijani dnevi, ko bo vedno več dnevne svetlobe in priložnosti, da globoko vdihnemo ta sveži zrak, ki se tudi zaradi epidemije in manjših izpustov vztrajno čisti. Danes smo sredi velike preizkušnje. Ampak sonce že počasi in sramežljivo kuka izza oblakov. Čas je, da zopet zaživimo življenje v najbolj polnem smislu. Čas je, da se nasmejimo, ker je prihodnost vedno bolj svetla. Čas je, da zaupamo sebi in drugim, ker vsi želimo le eno – zdravo in srečno okolje, v katerem bivamo.

Vedno bolj opažam, kako naša drugorojenka v vsem posnema svojo starejšo sestrico. Kot da bi gledal njeno bolj nerodno in manjšo različico. Seveda je motorika Zarje še precej bolj nedorečena pri njenem letu in pol, ampak je več kot dovolj trmasta, da zlahka premaga vse te ovire. Če bo njena sestra tekla po hiši, jo bo lovila. Če bo preoblačila barbike, bo ona dojenčke. Če se bo podila na poganjalčku, hoče ona tudi. Veter v laseh pri obeh.

Že pri Višnji je bil poganjalec ena naših priljubljenih vrsti gibanja, pri Zarji se to že zrcali. In to pred hišo pakticiramo tudi v teh dneh, ko je zima še zadnjič pokazala svoje snežno bele zobe in se vse že umika pred prihajajočo pomladjo. Sedaj je najboljši čas, da vadimo vožnjo. Da osvojimo vse male skrivnosti velikih mojstrov poganjanja.

Zamenjali smo že tri generacije poganjalcev Kinderfeets in zvesti jim bomo tudi v prihodnje. Nizozemci dobro vejo, kako narediti stvari kvalitetno, lepo in okolju prijazno. Leseni poganjalci Kinderfeets so zasnovani za lažji prehod na kolo s pedalnim pogonom s poudarkom na udobju malčka. Stokrat priporočamo.

Tudi svet se bo kmalu pozdravil. Komaj čakam, da bo dan vedno daljši, da bo vse okoli nas raznobarvno, da se bomo prosto sprehajali in igrali. Komaj čakam, da bom imel na dosegu vse tiste stvari, ki sem jih imel še nekaj tednov nazaj za samoumevne. Vse bom bolj cenil, obljubim. Komaj čakam, da dočakam to življenjsko srečo, ki jo poosebljajo sladoled na klopci z mojimi otroki, pijača s prijatelji, družinski objemi, prijateljski stiski rok, spremljanje nogometnih tekem na TV-ju, dolgi in sproščeni sprehodi ter nasmehi naključnih mimoidočih. Komaj čakam.

Objava je nastala v sodelovanju z otroško trgovinico Silly

3,496 total views, 8 views today

Komentiraj

Tvoj e-naslov ne bo viden.

Lahko uporabi naslednje HTML atribute: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <s> <strike> <strong>

*