Ura je 10 zvečer in po dolgem času imam še toliko energije, da sem se spravila k pisanju in nisem zaspala skupaj s puncama. Ponavadi me zmanjka že ob devetih, kmalu za tem, ko zaspi Zarja. Zdržim le še toliko, da odgovorim na kakšno sporočilo in preletim dogajanje na instagramu. Kljub temu, da imam občutek, da ne zmorem početi čisto nič produktivnega, mi energije za preletavanje instagrama nikoli ne zmanjka. Je moje najljubše družabno omrežje in na njemu sem aktivna že 5 let.

Ko sem pričela spremljati Instagram, me je pritegnila predvsem pozitiva, ki je je bilo na Facebooku vedno manj. Ljudje so na fotografijah objavljali trenutke vsakdana, ki so bili spontani, resnično instantni. Lahko si videl, kako je sosed prvič v poletni sezoni pripravil žar, kako se je imela sodelavka na Baliju, kakšno obleko je v trgovini probala sestrična in koliko srčkanih muckov je skotila sosedova kosmatinka.

Kmalu pa preproste, zamegljene fotografije, ki si jih škljocnil mimogrede, niso bile dovolj. Postalo je pomembno, da so fotografije lepe in da uporabljaš vedno iste filtre. Rodili so se selfiji in z vsake druge fotografije te je gledal duckface 🙂 in če so mi bili slednji predvsem smešni, me je pričelo žalostiti dejstvo, da so si profili različnih ljudi postajali vedno bolj podobni.

Povsod isti kraji z najbolj fotogenično razgledno točko, povsod tlorisni pogledi na perfektno pripravljene zajtrke v postelji, povsod v skandinavskem stilu opremljena stanovanja, povsod fitnes dekleta s popolnimi zadnjicami in povsod stilsko dovršeni otroci v stilsko dovršenih otroških sobicah. Marketing in prodaja izdelkov je celotno situacijo še poslabšala. Najti profile, ki bi te pritegnili s svojo pristnostjo, je postala prava umetnost.

Pa vendar sem še vedno rada zahajala na Instagram in poskušala iz njega izluščiti tisto pozitivno. Še vedno je bil kotiček na spletu, kjer sem dobila ogromno dobrih idej za ureditev prostora, za pripravo okusnih jedi, se zaljubila v kakšen kos oblačila in se smejala prigodam ostalih starševskih sotrpinov.

Z uvedbo storyjev pa je Instagram dobil popolnoma novo razsežnost, katero čutim predvsem v zadnjem letu. Skozi storyje je zopet prišla do izraza zgodba. Ljudje so pričeli deliti svoja mnenja, poglede na svet, se pričeli povezovati s sledilci, ustvarjati skupnosti in širiti svoje ideje. Ideje o tem kako ohranjati naš planet, živeti brez odpadkov, jesti zdravo hrano, ideje o tem, kako vrtnariti, spremeniti domovanja v zelene džungle, prebarvati stene in prenoviti staro pohištvo. Ideje o tem, kako otroke vzgajati po montessori principu, kako dojenčke hraniti po BLV metodi in jih gibalno spodbujati po principu pedokinetike. Ideje o rahločutni vzgoji otrok, ter o tem kako pomembno je osebnostno rasti, brati knjige, si vzeti čas zase in za partnerja.

Toliko kakovostne vsebine, toliko navdiha in idej v katerih se najdem. Toliko, da me ne napolni več z energijo, ampak mi jo jemlje. Ko po živahnem dnevu odprem Instagram, postanem utrujena samo od razmišljanja, kaj vse si želim narediti ali občutka, kaj vse bi morala narediti. Ko v postelji buljim v telefon pozabim na to, da najpomembnejša stvar nežno diha poleg mene. In rabi od mene le to, da sem…

samo mama.

 

8,938 total views, 2 views today