Ko je otroku dolgčas, staršu ni

Ko je otroku dolgčas, staršu ni

Dolgčas. Dolgčas. Očka, dolgčas mi je. Oči, oči, dolgčas!

Bojda je za razvoj otrokovih možganih zelo dobro, da mu je pogosto dolgčas. Ker potem si začne izmišljevati igre in rešitve. Išče nekaj novega. Dolgčas ni le odraslim na šihtu ali najstnikom v šoli, ampak tudi otrokom v njihovem naravnem habitatu. V svoji sobi, med svojimi igračami. Ker že vse pozna.

In kaj moj otrok najpogosteje počne, ko mu je dolgčas? Izhod iz te situacije išče pri meni ali svoji mamici. Kar je za naju sila naporno. Obstajajo dve vrsti ljudi, ki so stari trideset in še nekaj. Utrujeni ali tisti v formi in s hobiji. Ugani, kateri so starši in kateri brez otrok. Nihče in nič me toliko ne utrudi kot moje dete. Na šiht hodim predvsem zato, da si od njega odpočijem. Vajen sem razmišljati tudi v trenutkih, ko vse tri naenkrat govorijo (ali, kar je še pogosteje, kričijo). Sicer veliko preslišim, tudi to je majhna, a hvaležna skrivnost življenja.

Res imam rad svoja otroka. Pogosto se mi zdi, da sta vse, kar šteje v mojem življenju. Prepričan sem, da sta najboljše, kar se mi je kadarkoli zgodilo. Vseeno pridejo dnevi, ko bi dal polovico vsega, kar imam na bančnem računu, samo za pet minut tišine. Da sta z dedkom in babico nekje na hrvaški obali. Na počitnicah pri prijateljicah. V šoli v naravi. Kjerkoli že, samo da ne doma in ne z mano.

Ravnovesje v življenju je zelo pomembna reč. Torej stremim po tem, da je tudi v glavi vse pošlihtano. Pridejo dnevi, ko bi najraje (in bi tudi bilo najlažje) znorel, pa se pač moram zadržati. Te male spužve, naši otroci, pač vsrkajo čisto vse, kar zaznajo v svoji orbiti. Zato se moram vsak dan truditi, da izžarevam čim več dobrega. Tudi v tistih dneh, ko se počutim kot navaden drek.

Ko pa se počutim kar v redu, pa se rad družim s prijetnimi ljudmi. Kot sta zagotovo Žiga in Katja iz trgovinice Hakuna Matata kids. Tudi onadva kmalu pričakujeta največji čudež življenja, česar sem še posebej vesel.

Spoznala sta nas s super nizozemsko znamko za otroke Little Dutch. Ko smo se pred tedni borili z boleznijo, smo neverjetno veliko časa preživeli med igro z železnico, pisanimi kockami in predvsem čajanko. Nikoli ne bom razumel, kaj dekleta vidijo na teh čajankah. Ampak sem Višnjo priučil vsaj tega, da mi natoči navidezno pivo. Da vsaj navidezno uživam.

Veliko lepega pa smo našli tudi za Zarjo. Slinčke, jedilni set in ropotuljico v obliki žogice. Vse izdelke Little Dutch odlikujejo lep dizajn, kvaliteta materialov in uporabnost. Tjaša pa je navdušena tudi nad vsemi pastelnimi barvami, ki jih krasijo. Ker so igrače tudi ful fotogenične. Ah, te Instamamice …

Če verjameš ali ne, Višnji se je le uspelo zaigrati sami. Pogovarja se z avtomobilčki in jih prevaža po garažni hiši. Sedaj sem pomirjen. Kakšen čudovit zen trenutek. Izkoristil sem ga zato, da sem napisal teh nekaj vrstic. Spominjam se nedolžnih dni, ko sem pisal le takrat, ko sem imel zato pravi navdih. Sedaj pišem takrat, ko imam vsaj nekaj minut miru. Naj bo to v ponedeljek zjutraj in v petek zvečer, čisto vseeno mi je.

Čeprav otroci to kar pogosto povedo, pa starša tega ne boš nikoli slišal reči: Dolgčas mi je. Vse, samo to  ne.

 

Objava je nastala v sodelovanju s Hakuna Matata kids

2,092 total views, 12 views today

Komentiraj

Tvoj e-naslov ne bo viden.

Lahko uporabi naslednje HTML atribute: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <s> <strike> <strong>

*