V iskanju strasti

V iskanju strasti

Že približno sedemnajstkrat sem zamenjal pogled na življenje. Če je vedno vse isto, mi postane dolgočasno. Pol leta že uspavam threenagerja. To je pravi podvig. Vsak večer znova imava boje. Očka, ne morem spat, ne morem počivat, ne morem zapret oči! Aha, a res, kaj pa če mi poveš, kaj lahko počneš? Lahko gledam risanke pa se igram pa jem, vse to lahko počnem, očka!

Super, si mislim in ji to tudi povem. Vse to je čudovito, ko je ura deset zvečer in se v vsakem primeru vstaneš ob 06:37. Prav super, kaj ne? Verjetno imajo vsi tisti, ki nimajo otrok, občutek, da vsi mi, ki imamo otroke, ves čas samo jamramo. To pa zato, ker to tudi v resnici počnemo. Jamramo v upanju, da nas kdo razume, da nam kdo prikima. Ne samo, da nimamo več moči, da iščemo smisel življenja, preveč smo utrujeni, da bi našli daljinec! Ali pa dobro knjigo ali pa sorodno dušo! Pač ležimo s pogledom usmerjenim v strop, medtem ko nam na omrtvičeni roki kinka dete in štejemo, koliko let bo še minilo, preden si bomo spet omislili kakšen hobi.

Ampak to je življenje, ki smo si ga izbrali. Otrok ni modni dodatek, ampak je tu, da preizkuša naše meje. Jaz sem s svojima deklicama učim potrpljenja. Sicer me boli srce, ker znam našteti vse like od risanke Moj mali poni, medtem ko mi je začetna peterka Lakersov čista neznanka, ampak to je danes moje bistvo. In tako vseskozi menjam svoj pogled na svet.

Kdor ti pravi, da moraš biti tak in tak in da ugajaš temu in onemu, ti grozno laže. Moraš biti točno tak, da si sam zadovoljen s sabo in da brez slabe vesti prikimaš odsevu v ogledalu. Nisi baš neki, a ne, moj odsev, ampak sekret pa tudi nisi. Ker pišeš svojo zgodbo v tem svetu, kjer poznajo le nadaljevanja in prežvečene zgodbe. Ta pa ta film je nastal po tej in tej predlogi, fuj! Kje je čut za izvirnost, originalnost?

Nedolgo tega sem srečal kolegico, katere hčerka si je kupila knjigo s pomenljivim naslovom »Tudi punce vlogajo«. Super, si mislim, še en pomemben korak za emancipacijo. Vlogajo zato, ker se blogat ne splača. Zakaj bi bral, če lahko gledaš in poslušaš?

Bom kar iskren, v nekaterih pogledih sem resnično pragmatičen človek. Ker mi je bilo nekega dne dolgčas, sem v najbolj objektivni meri, kar sem jo premogel, na eno stran napisal vse svoje prednosti in na drugo vse svoje slabosti. Potem sem napisal še to, kar rad počnem in kar se mi gnusi. In sem prišel do nekega preprostega konsenza, da imam najraje svoje družino in da mi je najljubše početje pisanje. Zato pišem o svoji družini. Ker v vsakem zapisu, ne glede na to, kako dobro mi uspe, pride vsaj kakšna misel iz središča mojega srca.

Ne delam si utvar, da bom lahko to počel vse svoje življenje. Nikoli nisem preveč dobro načrtoval prihodnosti. Zato sem še vedno s tisto prvo punco, v katero sem se zaljubil, zato še vedno navijam za isti fuzbal klub, čeprav že deset let ni nič zmagal, zato imam še vedno iste prijatelje, ki sem jih pri svojih zgodnjih najstniških letih spoznal na košarkarskem igrišču, zato še vedno pišem o svojih otrocih, ker mi je to z naskokom najbolj zanimivo.

Zato vsakemu polagam na srce, da vsak dan išče v sebi tisto, kar ga veseli in izpopolnjuje, da išče svojo strast, da pregori v tem iskanju, če ni druge poti, da ne dovoli drugim, da ga spremenijo in da se v tem sivem svetu odloči, da bo barvit, kar se le da. Vsak od nas je sposoben čisto vsega, če si to le dovoli.

 

2,602 total views, 2 views today

Komentiraj

Tvoj e-naslov ne bo viden.

Lahko uporabi naslednje HTML atribute: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <s> <strike> <strong>

*