Tercijalki na delu

Tercijalki na delu

Le vprašanje časa je bilo. V bajti polni babnic so me seveda začele obirati. In če sem to nekako pričakoval od starejše, pa me je povsem presenetilo to, da so se v to že spustili tudi mali dve.

Višnja: Kako si, Zarja, si se že navadila na življenje z nami? Kako je, luštno, kaj ne, predvsem zaradi mene, kaj ne?

Zarja: Malo ste hecni. Precej glasni tudi. V trebuščku je bil tak mir, sedaj pa vedno nekdo vpije, pa si želim le spati in cuckati. Nisem zahtevna, ne potrebujem veliko.

Višnja: Ah Zarjica, to očka vpije, ampak brez skrbi, njega nihče ne jemlje preveč resno. Skozi eno uho noter, takoj skozi drugo ven. S tem se sploh ne rabiš obremenjevati, njega brez težav prineseš naokoli.

Zarja: Kakšno pa ima očka pravzaprav vlogo v naši družini? Za mamico mi je jasno, ona je moja osebna mlekarna, kaj pa očka počne, da si zasluži mojo ljubezen?

Višnja: Dobro vprašanje, Zarja, zelo poglobljeno razmišljaš za svojo starost. Tudi sama sem se dolgo s tem ubadala, nisem točno vedela, kam bi ga postavila in kako bi ga dojemala. Sedaj vem, da je njegova glavna naloga to, da nas poskuša nasmejati. Veš, življenje je včasih tudi težko in takrat začne očka pokati štose, da je dan malo manj siv. Tukaj nekje pa se njegove obveznosti končajo.

Zarja: Višnja, kaj je smisel življenja?

Višnja: Zdaj si me pa našla, mala. Mislim da je bistvo to, da vsak dan poješ nekaj sladkarij, se veliko igraš, prešpricaš vrtec in pogledaš eno risanko več kot dan prej. To je povsem dovolj.

Zarja: Višnja, kaj je bilo prej, kura ali jajce?

Višnja: Kuro sem že videla pri babici, jajčka pa menda takoj izginejo. Tako da bi rekla, da je najprej jajček, ker potem izgine, kure pa še kar veselo tečejo in zobajo okoli petelinčka.

Zarja: Višnja, zakaj mi ne dovoliš, da se igram s tvojimi igračami? Samo pogledati jih hočem, pa mi jih takoj vzameš iz rok …

Višnja: Hja, draga Zarjica, moje igrače so moje. Če so samo nekaj sekund v tvojih rokah, potem niso več samo moje. Morda bodo kar čudežno izginile, morda jih boš polomila, ker si še nerodna, možnosti je neskončno. Ti se kar igraj s svojimi igračami za dojenčke.

Zarja: Ti že hodiš, jaz se pa še vedno samo valjam iz boka na bok. Kdaj se bom začela plaziti, kdaj se bom usedla, kdaj bom na lastnih nogah odšla v svet? Kdaj, kdaj, kdaj?!

Višnja: Ah, draga Zarja, ne sme se ti preveč muditi. Poglej koliko let že hodi očka, pa skos jamra, da ga nekaj boli. Križ, koleno, stegenska mišica, pri njemu se vedno najde kaj. Če bi dalj časa sedel na svoji riti, bi bolj utrdil svoje okončine. Počasi se daleč pride, moja sestrica.

Zarja: Zdi se mi, da ti poznaš že vse odgovore na vprašanja … Ali bom tudi jaz kdaj tako pametna, kot si ti?

Višnja: To se pa skoraj gotovo ne bo zgodilo, sestrica, ker sem jaz super brihtna. Veš, meni je vse takoj jasno. Pač sem se rodila izjemno dojemljiva in zapomljiva. Ampak brez skrbi, vedno te bom imela rada, ne glede na to, kaj bo zrastlo iz tebe. In sestre vedno držimo skupaj!

Zarja: Tudi jaz te imam rada, sestrica! Vedno bova držali skupaj!

.

.

.

Zarja: Ampak očka je pa res malo hecen in čuden, ne?

Višnja: Ah, seveda. Pa kosmat tudi. Opozarjam te, da ga ne boš kdaj poskusila pocuckat, ker boš dobila samo kakšno dlakico. Se ne splača, sem žal nekoč v trenutku slabosti že naredila to napako.

 

 

2,557 total views, 2 views today

Komentiraj

Tvoj e-naslov ne bo viden.

Lahko uporabi naslednje HTML atribute: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <s> <strike> <strong>

*