Večina najinih prepirov ima skupno »korenino«. Ona verjame, da me preveč stvari zmoti, jaz sem prepričan, da je odločena, da bo s pospravljanjem rešila cel svet. Pa ji dopovedujem, da ga ne bo, ne glede na to, kako močno drgne. Pojavila se bo nova smet. Nastal bo nov prah. Z otrokom bova še kaj zamazala. To je začaran krog, v katerem zate ni izhoda, ji dopovedujem.

Ko se ozračje umiri, ko se oba ohladiva, pa vedno pridem do zaključka, da če so to glavni razlogi za najina nasprotja, potem nama ni hudo. Dokler se prepirava glede bedarij, potem vse štima. Tako drugačna sva si, da se preprosto morajo stvari ujeti, da se morava ujeti tudi midva.

To je sestavni del vsakega razmerja, še posebej tistih z daljšo brado. Danes je prepogosto pač tako, da so razmerja kot biološko razgradljive vrečke, se pravi za enkratno uporabo, le da se ta bežna razmerja še hitreje razgradijo. Ampak prepiri so le začimba razmerja, ne bi se jih smeli ogibati. Jaz vidim uteho v tem, da me pri partnerki jezijo vedno ene in iste stvari. Če bi bile vedno druge, potem bi se pa resno zamislil nad nama.

Vzgoja je tudi eno tako simpatično področje, ki prav kliče po številnih nesoglasjih. Začuda imava tu kar podoben pogled na vse skupaj. To pomeni, da se tudi tukaj spreva zaradi bolj malenkostnih zadev. Če bo lačna, bo že povedala. Men se zdi, da je dost oblečena. Vem, da se ne bodo igrače same pospravile, ampak če jih ne bova isto minuto, se tudi ne bodo razmnožile.

Prepiraš se z ljudmi, ki jih imaš rad. Ne predstavljam si, da bi se ganjal za nekom, za kogar mi dol visi. Prizadene te lahko samo nekdo, ki je pomemben del tvojega življenja. Zato kar nekoliko pozdravljam občasne prepire. Včasih pač moraš zaropotat, če ne zaradi drugega že za to, da malo spucaš svojo notranjost. To je ljubezenski filter, nič drugega.

To iluzorno interaktivno življenje, ko so vsi najbolj zaljubljeni na celem svetu, je preveč zlagano za moj okus. Življenje brez ovir je dolgočasno in predvidljivo. Ne verjamem tistim, ki so samo dobre volje. Ravno tej ponavadi znotraj najbolj trpijo, pa se to bojijo pokazati. Ne dajem prevelikega pomena občasnim izbruhom nejevolje drugih. Naj si dajo duška, jaz že ne bom njihov filter. Naj bentijo, nergajo, preklinjajo ali udarjajo zrak, to se me ne tiče.

Večina najinih prepirov ima skupno korenino prav zato, ker se imava rada. Naša najbližja soseda sta starejši par, oba jim imata več kot 85, ki sta poročena že več kot šest desetletij, pa ne mine dneva, ko se ne bi zdrla eden na drugega. Ampak potem gresta skupaj na sprehod in se držita za roke. In čeprav včasih rečeta kakšno besedo, ki jo takoj zatem obžalujeta, nista niti za trenutek obžalovala odločitve, da bosta skupaj živela življenje.

Ljudje se danes prepogosto izogibajo vsakega konflikta. Ampak ravno konflikti so tisti, ki nas na nek način bogatijo. Do zdrave mere, seveda, če te zmoti čisto vse, potem je skrajni čas, da najdeš kakšno profesionalno pomoč. Ampak ljubko življenje polno ljubkih besed in še bolj pocukranih dejanj lahko pripelje do tega, da fašeš sladkorno.

Danes sva se sprla le enkrat. Sva se kar hitro pomirila, ker sva oba takoj ugotovila, da malo napihujeva stvari. Potem človek kar nekoliko lažje zaspi. Kar je imel v sebi, je spustil na prostost, besede niso ostale neizrečene in vse se je takoj razrešilo. Ko bi le vse bilo tako preprosto! Jutri je namreč ponedeljek …

 

8,401 total views, 4 views today