Ni važno kaj, važno je, da otrok rad je. Kolikokrat sem to poved slišal od Višnjinih babic in dedkov, tet in stricev. Pa se s z njo nisem nikoli strinjal. Zame ni dovolj, da otrok rad in dovolj je, zelo pomembno je tudi to, kaj poje. Čeprav sem bil okrogel otrok, sem bil deležen uravnotežene prehrane. Kar pomeni, da sem moral pojesti tudi kaj zelenjave in sadja, če sem po koncu kosila želel sladico. In sladica nikoli ni prišla na vrsto pred glavnim obrokom, to pa ne.

Ko pa Višnjo peljeva k starim staršem, ji ti – saj razumem, izključno iz ljubezni in v želji, da ji izpolnijo čim več za njih smešno preprostih obljub – ponudijo najprej piškotek ali dva, sledi sokec, v določenih situacijah še malo čokolade. Potem pa mala po dveh minutah za mizo reče, da ima dovolj kosila. In začudenje, kako da se je danes tako hitro najedla.

Pa je naša res prava jedka, pravi užitek jo je gledati, kako s polnim apetitom navali na rižoto in zrezek pred sabo. Povrhu še malo korenčka in kakšen paradižnik in je vsa srečna. Ko smo sami, si na koncu sploh ne zaželi sladice. Ker je bilo vsega dovolj.

Ko smo pri Višnji uvajali gosto hrano, je bilo na začetku nekaj težav. Tjaša je imela določene nerazrešene slabe prehranjevalne navade iz otroštva še vedno v glavi in jo je zelo prizadelo, ko mala ni hotela jesti. Ker sem videl, da vzdušje za mizo ni bilo pravo, sem predlagal, da jo poskusim jaz nahraniti. Najprej sem se le usedel zraven nje in sem do konca pospravil svoj krožnik. Višnja me je opazovala z izbuljenimi očmi in ko je videla, kako uživam v hrani, je poskusila tudi sama. Tako se ji je odprlo in danes jo pogosto podražim, da poje že več kot jaz. Ali da plačujeva tistih 200 plus evrov na mesec za vrtec samo zato, da ji dajo trikrat na dan za jest.

Ko se je mala komaj dobro rodila in se je razumljivo večino časa stiskala pri mamici, sem začel z novo tradicijo, ki jo rad opravljam še danes. Fasenga je moja zadolžitev. Prvič pa sem takrat zavil tudi na oddelek z otroško hrano, kjer je bilo vse zame novo. Prepoznal sem Frutek, ker je z nami (beri: širno Slovenijo) že celo večnost. Prinesel sem ga domov in mali je bil všeč in to je bilo to. Sedaj pa sta dva okusa Frutka na voljo tudi v praktični »pouch« embalaži, ki je primerna tudi za potovanja ali hitre podvige na bližnjem igrišču. Otrok pač hitro postane lačen in kar je veljalo za dojenčka, velja tudi za malčka. Lačen otrok je siten otrok. Ker smo ravno na morju, Višnjo pred odhodom na plažo vprašam, ali bo miška (jogurtova kašica) ali ježka (žitna), potem pa pičimo.

Kot očka, ki veliko manj načrtuje obroke kot moja boljša polovica, je sila praktično, da novi Frutek vržem v žep svojih cargo hlač in sem preskrbljen in zavarovan. Kar je še toliko bolje, primeren je tako za majhne kot velike otroke, kar pomeni, da svojih navad ne bom rabil spreminjati do njenih najstniških let. Nisem fen tektonskih sprememb, nič nimam proti, če se vse odvija po znanih smernicah.

Nova linija kašic Frutek je v priročni embalaži – vrečici, ki deluje na način stiskanja. To je zelo priročno, kadar vam enostavno primanjkuje časa. Kar je, bodimo iskreni, večino časa. Na voljo imate dva nova okusa; sadno kašico s pravim jogurtom in sadno kašico s polnozrnatimi žitaricami.

Frutek včeraj, danes in jutri, z njim me je fotrala že moja mama, sedaj to počnem z Višnjo, kmalu bom z drugim otrokom in podobno bo, predvidevam, tudi v neki bolj oddaljeni prihodnosti, ko bom, če bom resnično srečen človek, imel v svoji bližini ljudi, ki me bodo klicali dedi.

Zame ni dovolj, da otrok rad je. Kepica sladoleda na dan in kakšen piškot PO kosilu je čisto dovolj. Vmes pa vso mleko, sadje, zelenjava, makaroni in mesek tega sveta, da je otrok zdrav. Ljudje smo pač vsejede živali. Kasneje se lahko vsak sam zase odloči, ali bo postal kaj drugega ali bo jedel vse, kar se jesti da. Ni dovolj, da ima človek ravnovesje le v svojem življenju, ampak mora biti to tudi na mizi.

Foto: Anže Mulec

Objava je nastala v sodelovanju s podjetjem Fructal

7,504 total views, 2 views today