Poletju v slovo

Poletju v slovo

Ko me kdo vpraša, o čem pišem, mu najpogosteje odgovorim, da nimam pojma. Veliko se jih trudi, da me  predalčka v neko starševsko kategorijo, ker je tako lažje za njih, ampak jaz resnično nimam pojma, o čem bom pisal jutri. Če sploh bom pisal. Morda bom šel raje na bazen, ker je za vikend zopet napovedano bolj kislo vreme. Morda. Morda bom šel na igrišče. Prepričan sem le o tem, da nimam pojma, kaj bom pisal.

S tem imajo marsikateri naročniki kar precejšnje težave. Zanima jih, kaj sem, če pašem v njihovo zgodbo in podobno. Potrpežljivo razlagam, da ni moja naloga, da sem všeč širšemu krogu ljudi, ampak moram najprej poskrbeti za mojo dušo, ki mora biti čista in iskrena.

Kaj bi torej rad dosegel v svojem življenju? Preden se konča, bi rad napisal vsaj eno knjigo in želim, da bi bile moje punce ponosne name. Vse ostalo so le še mašila. Če bom dovolj strastno nekaj delal, potem me ne skrbi, da ne bi ob tem zaslužil dovolj. Nekoč sem na življenje gledal s preveč strahospoštovanja, pa me je večino časa le jebalo. Sedaj mu vračam z enako mero in veliko bolje shajava eden z drugim, ker sva primerno potešena.

Včasih se mi zdi, da sem v teh dobrih treh desetletjih doživel tudi nekaj čez trideset preobrazb. Eno na leto, da lepo zaokrožim. Večino časa pa sem vztrajno iskal svoj smisel, nekaj več, kot le vsakdanje bivanje. Obupal sem nad tem, da odkrijem ta sveti gral, ampak nameravam iskati do svojega konca. Kot je že veliko let nazaj povedal Nejc Zaplotnik: »Kdor išče cilj, bo ostal prazen, ko ga bo dosegel, kdor pa najde pot, bo cilj vedno nosil v sebi.«

Učim se, da razmišljam vedno manj. Glava me pogosto pretenta, srce skoraj nikoli.

Če želim tudi pisati iz srca, potem moram odmisliti vse tiste reči, ki me dolgočasijo. Do sedaj sem se naučil, kaj imajo ljudje najraje in če bi stremel le po dobrem odzivu, bi pisal vedno o istih stvareh. Ampak potem bi izdal svoje bistvo. Jaz sem v ponedeljek drugačen kot pa v četrtek, nekaj povsem tretjega sem v soboto. Ne želim postati predvidljiv, ampak hočem presenečati. V dobrem in slabem, tako sebe kot moje bralce.

Prvih nekaj odstavkov sem napisal včeraj zvečer, zaključujem pa naslednje jutro. Že osem ur spanca spremeni veliko. Lahko bi prebral za nazaj in iskal neko rdečo nit, pa tega nočem. Zadovoljim se bom s tem, da napišem nekaj vrstic zate. Seveda, prav zate.

Vedno sem bil mnenja, da vsak človek stremi po tem, da je nekoliko drugačen. Čisto vsak ima vsaj eno lastnost, ki je neponovljiva, ki je drugi ne poznajo. Tisti, ki si dovolijo, da jo izrazijo, so ponavadi tisti, ki so nekaj posebnega. Nekateri se sramujejo svoje drugačnosti in jo preprosto porinejo v najbolj odročne kotičke svoje podzavesti.

Želim si, da vsak od vas najde to svojo drugačnost in ji pusti, da zaživi. Mogoče na začetku le za trenutek ali dva, ne rabiš pretiravati, samo toliko, da jo občutiš. Če ugotoviš, da ti je to ljubo, začneš podaljševati svoja občutja drugačnosti do nedogleda. Morda ugotoviš, da je tvoja posebnost dejansko tvoje bistvo. V nobenem primeru pa se je ne smeš sramovati.

V svetu, ki vse predalčka, je prav osvežilen nekdo, ki je nepredvidljiv. Vsaj meni. Vsaj zame. Če znaš načrtovati čisto vse, kar se bo zgodilo v življenju, to postane preveč suhoparno.

 

2,369 total views, 2 views today

Komentiraj

Tvoj e-naslov ne bo viden.

Lahko uporabi naslednje HTML atribute: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <s> <strike> <strong>

*