1. september

1. september

1. september. Prvih nekaj let osnovne šole – dve, kvečjemu tri – mi je prvi šolski dan predstavljal čudoviti svet novih prijateljev in priložnosti, naslednjih dobrih deset let pa sem ta dan enačil s smrtno obsodbo pogosto nerazumljenega mladeniča. Do prvega avgusta sem vsakič znova užival v brezdelju in počitnicah, potem pa sem začel čutiti pritisk, ki se mu reče 1.9. Ta datum je predstavljal zgodnjo vstajanje, mrzle temperature, meglena jutra in nepotrebno učenje.

In danes? Skoraj petnajst let sem zavestno in podzavestno odmislil ta datum, zame je predstavljal le še en dan v 365 dnevnem kolaču (pustimo prestopna leta pri miru), sedaj pa se zgodba počasi ponavlja. In to že v vrtcu! Poleti je vse mnogo bolj sproščeno, vzgojiteljice se menjajo, skupine se združujejo, otroci so po cele dneve na igralih in vse je nekoliko bolj prijetno lenobno. Sedaj pa sem že dobil mejl, da nas čakajo 1. septembra številne spremembe, vse bo precej drugače in veliko bolj resno.

Ali me torej čaka novih petnajst let, ko bom s strahom v mislih odšteval poletne dneve do 1. septembra? Ali bom postal šolar 2.0, bolj dodelan in še bolj utrujen? Nove odgovornosti na mojih plečih, nova vprašanja, na katera bom iskal odgovore.

Na srečo vsaj z nečim nimam težav. Višnjo sem zavaroval kar prek neta. Ker je podedovala tudi nekaj moje legendarne in razvpite nerodnosti, je bilo to skoraj nujno. Prijateljica mi je svetovala WIZ Šolar, zadevo sem vtipkal v Google in v nekaj minutah in po sila preprostih korakih je mala zavarovana. Ena skrb manj, si govorim, medtem ko izbiram nove šolske copate številka šestindvajset. Ali sedemindvajset, nisem prepričan, upam da izberem prave.

WIZ Šolar pa nudi tudi -10 % na spletno sklenitev in popust za velike družine. Poteka tudi super nagradna igra za mulčke, podarja se longboard in čelade. Gre pa za spletno prodajno točko Adriatice Slovenije, ki ima že desetletja izkušenj in referenc na tem področju. Vsega dovolj za vse, torej.

Poletja je skoraj tudi uradno konec. Močno držim pesti za lepo jesen, da je pred nami še eno indijansko poletje. Želim še nekoliko podaljšati ta lenobni občutek, sprehode v kratkih majicah, sladolede v kornetih ali lončkih, želim si obilo sončnih žarkov in le malo dežja. Želim si, da tega poletja ne bi bilo nikoli konec, da bom vedno užival v družbi mojih dveh deklet, da se nam čim prej pridruži še tretja in da bomo uživali eden v drugem.

Želim si, da bom vedno cenil to, kar najbolj cenim danes. Da smo srečni, zdravi in skupaj. Vse ostalo tako hitro postane nepomembno, da je to kar smešno. Razen če nam kdo kaj od tega kruto vzame.

Moja punca odrašča. Lanskega 1. septembra je šla prvič v vrtec, sedaj je že v skupini večjih otrok. Kmalu bo šla prvič v šolo, bo prvič domov prinesla cvek in se mi tega ne bo upala povedati, bo prvič špricala kakšno uro in se bo prvič skrivala s kakšnim fantom nekje na klopci, kjer ju nihče ne bo videl. Ampak jaz ju bom videl. Izvohal ju bom, pa če bo to zadnja stvar na tem svetu. In ju sila prijazno opomnil, da se jima nikamor ne mudi, da imata še celo življenje pred sabo.

Še dobro, da bo letošnji 1. september prišel na vrsto šele 3. septembra.

 

Objava je nastala v sodelovanju z WIZ zavarovanje

3,977 total views, 2 views today

Komentiraj

Tvoj e-naslov ne bo viden.

Lahko uporabi naslednje HTML atribute: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <s> <strike> <strong>

*