Tri najlepša leta

Tri najlepša leta

Tri. Tli. Če vprašaš njo, pravi da je stara že petintrideset. Kar pomeni, da je glava naše male družinice. Občutek imam, da je ravno včeraj praznovala svoj drugi rojstni dan. Predvčerajšnjim prvega. To pomeni, da se tudi njenega rojstva še kako dobro spominjam. Pa je le dober mesec dni oddaljeno že novo.

Nikoli nisem verjel, da sem družinski človek, dokler nisem začel ustvarjati svojo. Sedaj razmišljam le še o njej in o nas. Z drugimi si ne belim glave, ker niso pomembni. Zame, za nas smo pomembni le mi.

Višnja je torej stara že tri leta. Moj threenager. Karakterna je tudi za tri otroke, če smo že pri tej številki. Nikoli si nisem predstavljal, da bom kdaj nekoga tako močno ljubim. Nisem vedel, kaj vse je sposobno moje srce. Nisem verjel, da sem sposoben sebe postaviti v drugi plan, ko je v igri njen dobrobit.

Nič na tej zemeljski obli ni bolj dolgočasno kot tisti vedno bolj redki dnevi, ko nisva skupaj. Samo v tem letu sem zavrnil ponudbo za tri službena potovanja v tujino, ker bi to pomenilo, da ne bova skupaj. Pa bi na teh službenih poteh tudi nekaj malega tudi zaslužil, a kaj ko sem zelo kmalu ugotovil, da ni denarja, ki zakrpa luknjo osamljenosti v mojem srcu. Če ni treba, zakaj pa bi, si rečem in iščem kaj novega.

Zame obstajata dve časovni obdobji. Pred in po Višnji. Prvega se vedno spominjam z neko naklonjenostjo, ko sem gradil svojo osebnost in odkrival pasti in sladkosti življenja. Ampak to drugo, to je pa resnično spektakularno. Včasih me pokliče očka. Drugič tati. Tretjič kar Jure, zanimiva so ji postala tudi osebna imena. Odkriva svet na svoj način, kaj sploh še je lepšega.

Mladi starši pogosto poslušamo očitke tistih starejših, da danes razvajamo svoje otroke. Da se z njimi ukvarjamo preveč, da jim dovolimo preveč. Vendar je zame ukvarjanje in igra z otrokom nekaj najlepšega, nekaj, kar je dalo mojemu življenju nov zagon. In ker v tem oba noro uživava, tega ne mislim prekiniti. Povsem vseeno mi je, kako na to gledajo drugi. Če poslušam svoje srce, mi je vse povsem jasno. Nikoli in pred nikomer ne bom opravičeval svoje ljubezni do svojega otroka. To je nekaj, kar mi ne more nihče vzeti.

Sploh si ne predstavljam, kako je bilo za moške pred nekaj generacijami, ko skoraj niso smeli govoriti o svojih čustvih. Ko so veljali za mehkužne, če so izkazovali svojo ljubezen in ko niso še lastnih otrokom povedali, kako radi jih imajo. Ne razumem, kako so brzdali vihar čustev, ki je norel v njih. Še manj razumem, zakaj so preprosto sprejeli to, da igrajo vlogo nekakšnih »pravih« moških, ki se podrejajo družbenim normam.

Biti očka je pač najboljša vloga moškega na svetu. Nobena se z njo ne more primerjati. Lahko se cele dneve igraš, smejiš, objemaš in uživaš v najbolj pristnih trenutkih življenja. Ko si enkrat očka, si to za celo življenje. To ni obsodba, ampak največje darilo, kar jih je.

Višnja, stara si že tri. To ni še skoraj nič, a hkrati zelo veliko. Želim ti, da še koga v svojem življenju tako brezmejno osrečiš, kot si naju s Tjašo. To me sploh ne skrbi, ker je v tebi energija, ki lahko spremeni svet. Nikoli pa ne dovoli svetu, da spremeni tebe.

 

6,777 total views, 2 views today

Komentiraj

Tvoj e-naslov ne bo viden.

Lahko uporabi naslednje HTML atribute: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <s> <strike> <strong>

*