Ljubezen in trpljenje

Ljubezen in trpljenje

Vedno sem verjel, da je bolje ljubiti in ob tem trpeti, kot pa da se izogibaš ljubezni in bolečini, ki je z njo neločljivo povezana. Kajti če ljubiš z vsem, kar se skriva v tebi, razumljivo trpiš. Osebe, ki ji je namenjena tvoja ljubezen, pogosto ne razumeš. Še huje, včasih si prepričan, da noče razumeti tebe. Takrat se sprašuješ, če ne bi bilo bolje, ko bi večino noči preživel kar sam. Sprašuješ se, kaj je smisel vsega tega prilagajanja in ugajanja, če pa ob tem izdajaš najbolj prvinski del samega sebe.

Ampak obupati je najlažje. Prava ljubezen je tek na dolge proge, nikoli šprint. Ovire na poti preskakuješ, čeprav včasih verjameš, da jih ne boš premagal. Na koncu pa vedno zmoreš. In kar zmoreš ti, zmore tudi tvoj partner. Tudi on preskakuje ovire, ki mu jih na poti vsakdana nevede postavljaš ti. Tako skačeta oba, vsak čez svoj prepad, v upanju, da se najdeta na drugi strani v skupnem objemu.

In vedno se najdeta. Čeprav nekatere dni deluje, kot da je skupna pot največja prevara življenja, se vedno znova izkaže, da je edina, ki jo poznata.

Ljubezen me vedno znova preseneti, tako v dobrem kot v slabem. Siv dan spremeni v barvitega. Zanimiv dan spremeni v ogabnega. Nikoli pa te ne pusti ravnodušnega, vedno se premika naprej. Za pravo ljubezen se je treba boriti, tako prvi kot 2431 skupni dan.

In za ljubezen je potrebno veliko poguma. Če ljubiš brezpogojno, se moraš odpreti. Vsi tvoji oklepi morajo odpasti, vse tvoje napake morajo postati vidne. Nekdo te očara, trenutek kasneje razočara. Ampak zaradi prave ljubezni včasih težko dihaš, ne moreš razmišljati, vse te boli, nič ti ne paše. Boriš se sam s sabo, z drugimi, z navideznimi problemi in premostljivimi ovirami. Iščeš notranji mir, ki pa mu ljubezen pogosto ne dovoli, da pride do izraza.

Zakaj potem sploh ljubiš? Ker drugače ne znaš. Ker je bolečina lahko nekaj najboljšega, če te boli zaradi nekoga najboljšega. Ljubezen ni iskanje partnerja, ki razmišlja in dela podobno kot ti. Poanta je v tem, da najdeš nekoga, ki je tvoje nasprotje, sprejmeš njegove različnosti in muhe in si se pripravljen z njim boriti celo življenje.

Mirno življenje ne ugaja vsakomur. Udarec nekoga boli, drugega spodbudi.

S Tjašo sva skupaj že šestnajst let. To je že skoraj polovico življenja vsakega od naju. Pogosto sem zašel v slepo ulico, pa sem zaradi nje našel pot nazaj. Pogosto me je pahnila v brezno, a me takoj potegnila nazaj na svetlo. Ampak tudi v trenutkih težko obvladljive jeze, ko si želim sovražiti, še toliko bolj ljubim. Ker sem zaljubljen v vsako njeno potezo in značajsko lastnost, tudi tiste, ki me jezijo. Mirno morje ne naredi izkušenega mornarja, preprosto razmerje ni sposobno globoke ljubezni.

Včasih, ampak res poredkoma, ko sem sam s svojimi temačnimi mislimi, si poskušam predstavljati življenje, ko bi bil sam. Že samo to, da je ta slika zame skoraj nepredstavljiva, mi da vedeti, da si tega v nobenem trenutku nisem resnično želel. Sploh si ne predstavljam, da naju ne bi osmišljala ljubezen. Včasih divja, pogosto napačno razumljena, a vedno iskrena in celovita.

Z vsakim letom sva starejša, nič pametnejša, a še vedno povsem zaljubljena eden v drugega. Vse mine, pravijo. Čisto vse pač ne, jim odgovorim. Vse sva gradila v dvoje, predvsem eden drugega.

 

12,383 total views, 2 views today

Komentiraj

Tvoj e-naslov ne bo viden.

Lahko uporabi naslednje HTML atribute: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <s> <strike> <strong>

*