Ko sva bila z Višnjo sama v dnevni, sva se polno zamotila s tisto čudovito igro, ko gledava eden v drugega in kričiva. Zmaga tisti, ki je bolj vztrajen in glasnejši. In tako sva kričala eden na drugega, se krepko režala in bila prepričana, da je to najboljša igra na svetu.

Potem pa sem za nekaj minut prekinil najino igro, ker sem se moral pobriti in mojo vlogo je zamenjala Tjaša, sedaj sta se igrali dami hiše. Kar nekaj sumljivo tiho je bilo vse skupaj, če pa je še pred nekaj trenutki tam potekal najbolj intenziven del tekmovanja v kričanju. Pa sem šel preverit, če sta mi morda kam ušli. To se ne bi zgodilo prvič. Pa mi nista, lepo sta ležali na kavču in brali neko pravljico o neki kraljični.

In v tem trenutku sem se zavedel, kako pomembno je, da ima mala oboje, tako kričača kot nežnost. Tako igro kot crklanje. Tako moški pogled na kvalitetno preživljanje prostega časa kot ženski vzgojni pristop. Potrebuje oba in še najraje vidi, da sva si povsem različna.

Zato je Tjaša naročila novo nosilko zase in mini nosilko za Višnjo, medtem ko sem ji jaz izbral leseno ravnotežno desko Kinderboard. Seveda Tjaša ni videla, kaj dodatna vrednost te deske in kako lahko izboljša kvaliteto našega bivanja, jaz pa sem na prvi bežen pogled takoj odkril ves njen potencial. Višnja jo uporablja kot gugalnik, tobogan in neverjetno skrivališče za njene še bolj neverjetne igrače. Sedaj pa ne pride več do nje, ker je deska postala Tjašin nosečniški pripomoček, še ena tistih reči, ki omogočajo, da so »noge v luft«.

Ko sva pred dobrimi tremi leti izvedela, da bova dobila punčko, sem bil kar malo v strahu, kako jo bom obvladal in ji pokazal vso vrednost, ki jo lahko ima očka. Za fante sem bil dobro opremljen, punce so mi predstavljale precej večji izziv. Potem pa sem nekoč nekje prebral najboljši nasvet. Vseeno je, ali je fantek ali punčka, sin ali hčerka, do otroka se obnašaj povsem enako. Ker potrebuje očeta, ki je oče, in mamo, ki je mama. Potem je bilo vse veliko lažje. Vse se je zgodilo povsem naravno.

Tjaša ji kupuje cunje, jaz igrače. Tjašo ima rajši za spanje, mene za igranje. Midva prisegava na igro vlog, kjer se junaki prepirajo vsak o svojem prav, dami rajši kaj ustvarjata. Jaz sem bolj sladkarije, mamica za sadje in zelenjavo. Jaz jo peljem na kolesu, onidve se raje sprehajata. Vse je točno tako kot mora biti.

Ko sva z Višnjo sama, počneva stvari, ki so nama bolj skupne. Ko sta sami s Tjašo, je vse bolj umirjeno. Ko smo vsi trije skupaj, pa Višnja izbere svojega »soborca« glede na razpoloženje. Meni nikoli ne reče, da ji naj nalakiram nohte, medtem ko tudi ni tako nora, da bi najprej mamici prinesla žogo. Čeprav bi vsak od naju po sili razmer lahko zmerno uspešno opravil tudi naloge, ki so prvenstveno namenjene drugemu, pa Višnja točno ve, komu kaj paše.

Ko sem se pravkar vrnil v dnevno sobo, kjer preživimo večino skupnega časa, z laptopom v roki, je vse lepo pospravljeno, medtem ko mala grizlja jabolko. Vendar me že nekam prefrigano gleda. Hiti odpirati škatlo, kjer so spravljene vse Tačke na patrulji. Približno že vem, kako se bo odvijala situacija. Jaz bom dobil Marshalla, ona bo imela Robija in se bosta kregala, kdo bo pojedel naslednji košček jabolka. Potem si bova izmislila še nekaj jedi, ki jih nihče ne mara, da bova lahko še malo namrgodeno prhala od razočaranja.

Otrokom je popolnoma vseeno, kako izgledaš, kako ti je ime, čigav si in kaj počneš. Če si se pripravljen igrati, te bodo hitro sprejel za sebi enakega. Najprej se jim bodo široko razširile zenice, kota ustnic se bosta razširila v skorajda neskončnost, temu bo sledil vzklik navdušenja in igra se lahko prične. Če se igraš, se nikoli ne postaraš.

Nikoli ne naredi te napake, da otroka sprašuješ, koga ima rajši, mamico ali očka. Ker ima vsakega najbolj rad na svoj način.

 

Vse nosečnice pa ne smejo pozabiti na ugodnosti, ki jih skupaj nudita otroška trgovinica Silly in DM – več o tem pa tukaj

8,472 total views, 3 views today