Prva brca

Prva brca

Prva brca. To je nekaj, kar ostane s tabo za vedno. Tako kot z Višnjo, se tudi pri novi mali živo spominjam, kako sem začutil prvo brco. »Hitro, daj roko na trebuh,« vzklikne Tjaša, ko sva zvečer oba sproščeno zleknjena vsak na svoji polovici kavča. Tiščim, ampak nič ne čutim. »Malo višje in bolj nežno,« me usmerja glas poleg mene. Še vedno nič. Potem kar malo pozabim na to, roka pač obstane na začrtanem mestu in kar naenkrat, povsem nepričakovano, se trebuh naglo in komaj opazno dvigne in spusti. To je prav poseben občutek, ko da prihajajoči otrok vsem jasno vedeti, da bo kmalu postal resničnost.

Prvi brci sledi druga. In nato še tretja in četrta in tako v nedogled. Kakšen čudoviti nedogled, kar strmel bi vanj in ga nikoli ne bi zapustil. V teh vročih poletnih dneh smo še zadnjič samo trije. Še pred tremi leti sva bila samo dva, v roku dveh mesecev pa bomo že štirje. Kako hitro se vse spreminja.

»Mami, mami, jaz bom tudi skrbela za malo sestrico,« hiti razlagati Višnja. »Kako pa?,« jo vpraša ženska glava družine. »Merkala jo bom, pa se igrala z njo, pa tudi pokakane plenice bom menjala!« Človek je kar navdušen nad to mero požrtvovalnosti. »Super, Višnja,« ji odgovorim, »kaj bo pa medtem počel očka?« »Očka bo pa šel na pivo,« veselo zažvrgoli. Odlično. Všeč mi je, ker so vloge v družini enakovredno razdeljene in vsak poskrbi za točno določeno stvar.

Nov otrok pogosto oba drži pokonci, tako Tjašo kot mene. Če prvo iz predvidljivih razlogov, saj 32. teden nosečnosti s sabo prinaša marsikateri fizični napor, pa mene predvsem iz tuhtajočih razlogov. Kako bo potem? Kakšna bo nova dinamika naše družina? Kako se bom spoprijel s tremi babnicami in kako bo sestrico sprejela Višnja? Čeprav sem prepričan, da sem se tudi jaz v prvo veliko naučil, me čaka veliko novega dela. Na plenice, pogost jok in še bolj pogoste neprespane noči sem že kar malo pozabil.

Težko je slediti visoko noseči mamici. Potrebujemo nove omare, večji otroški kotiček, 47 Tosaminih izdelkov za nego, večjo mero razumevanja, izolacijo hiše, novo mizo in veliko potrpljenja pri privajanju Višnje na novo resničnost. Zdi se mi, da mi gre kar v redu, saj vse načrtovane izpade slabe volje sprejmem z dobršno mero razumevanja. Menda le nisem za vse jaz kriv. In čez dan, dva se vedno izkaže, da je tudi moški del družine čisto v redu.

Predvsem se zavedam, da bova kmalu z Višnjo najin odnos še nadgradila. Ker bo mamica v drugo razumljivo polno zasedena z drugim otrokom, bo Višnja veliko več v mojih rokah in oskrbi. To pomeni, da bo kakšna sladkarija in potolčeno koleno več, ampak to me ne skrbi. Skupaj bova premagala vse ovire, v to sem prepričan.

Brce napoveduje novo življenje. Ne le drugega otroka, ampak novo življenje vseh nas. Čeprav se zavedam, da ne bo nikoli več tako, kot je danes, sem odločen, da bo samo še veliko bolje. Ali nam bo to tudi dejansko uspelo, je že povsem drugo vprašanje, vem le to, da smo trije skupaj zmogli že marsikaj, štirje pa bomo le še močnejši.

Odpravljamo se na novo pustolovščino. Napisali bomo novo poglavje našega družinskega življenja, začeli novo zgodbo, ki ji ni enake. Čeprav nas je razumljivo – in vsakega na svoj način – kar malo strah bližnje prihodnosti, jo že sedaj sprejemamo kot nekaj, kar nas bo le še bolj zbližalo.

Prve brce so čudovite. Pomenijo, da si soustvaril novo življenje, da bo še nekdo lahko na svet pogledal s svojimi očmi. Želim mu le, da bo ta pogled čim bolj barvit.

 

2,949 total views, 82 views today

Komentiraj

Tvoj e-naslov ne bo viden.

Lahko uporabi naslednje HTML atribute: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <s> <strike> <strong>

*