Ko sem bil malo in okroglo dete, je bila moja največja želja, da bi imeli hišo z bazenom. Zaenkrat se to še ni uresničilo, kar je posledica cen na nepremičninskem trgu in mojem vztrajnem boju z vsem, kar vsaj malo diši po delu. Če pa ne delaš veliko, pač ne moreš imet veliko cvenka, preprosta kapitalistična računica. Moj izgovor/razlog je ta, da vsak dan delam na sebi in ljubezni v družini, to mi je najpomembnejše.

Pri mobilni hiški v Umagu imamo svoj majhen bazen, 6,5 x 3 metre, več ne potrebujem. Ko se po južni zbudim ves matast, se skorajda prevalim v bazen, da me zbistri. Nobene kave, čokolade ali drugih malih pregreh življenja, najrajši vidim, da mi energijo povrne voda.

Lepo se imamo. Neprecenljive počitnice so kot naročene za nas. Zelo malo dela, zelo veliko uživanja. Skoraj nič načrtovanja, pa gre vse po načrtu. Vse s kartico. Še ko sem iskal sladoled na plaži sem se dogovoril za naturalno menjavo, ker pač ni bilo kun v žepu.

Ko smo na morju, počnemo naslednje. Če bog (beri: otrok) da, spimo čim dlje. Fruštek. Plaža. Nekaj ur v senci in vodi. Premik nazaj v hiško, kosilo in nekaj urni počitek. Ko vstanemo, spet malo malčke, plaža, večerja in večerni počitek. Na morju počivamo, uživamo in jemo. Drugega ne počnemo, ker se nam ne zdi fer. Ne počnem istih stvari kot doma. Ne jem istih reči kot doma. Če že menjamo klimo, je vsaj za nekaj dni nujno potrebno spremeniti tudi razmišljanje.

Še vedno sem prepričan, da je bila naša odločitev za dopust s kartico in brez gotovine več kot na mestu. Zapomniš si štiri številke in nobenih drugih skrbi nimaš več. Ne razumem ljudi, ki gredo na dopust natovorjeni s kolesi, velikopoteznimi načrti in zemljevidi bližnjih atrakcij. Ko se mi zasidramo, smo kot naplavljeni mroži, zlepa nas ne premakneš. Počivanje je umetnost. Nekateri se je naučijo šele takrat, ko dokončno zapustijo svet, ker druge možnosti pač več nimajo.

Objava je nastala v sodelovanju z Mastercard Slovenija

3,852 total views, 2 views today