Ne bodi škržat

Ne bodi škržat

Ko poslušam te dalmatinske škržate, ki že nekaj ur zapovrstjo nažigajo to svojo uspešnico, ki že desetletja ne gre iz mode, mi misli nehote uidejo kakšen mesec dni nazaj, ko sem, bedak zgodnjih srednjih let, gledal predvolilno soočenje v upanju, da izvem kaj novega. Vsi tisti politiki so bili na moč podobni škržatom – vztrajni do tečnobe, več ur zapovrstjo so nažigali eno in isto melodijo, vsem so šli na živce, ampak si jih vseeno nekako toleriral kot nekaj vsakdanjega in nujnega.

Govorili so tako dolgo, da sem kar pozabil, da so tam. Podobno kot s škržati na morju. Po nekaj časa pozabiš na njih. Odmisliš jih in tako slišiš nove, mnogo bolj prijetne zvoke, kot so na primer butanje morskih valov ob pečino in otroški smeh na bližnji plaži. Zato ljubimo poletje.

Nehote mi misli zopet uhajamo v bližnjo preteklost, tistih nekaj let nazaj, ko še ni bilo malega kričača v naši družinski celici in smo na morje hodili prijatelji. Ah, študentje, tej v zmoti živeči mladeniči in mladenke, ki še vedno verjamejo, da bodo spremenili svet. Pa ga ne boste, ohoho. Svet je bil pred vami in bo še dolgo za vami. Narobe živite tisti, ki upate na boljši svet za vse, ker morate iti korak za korakom. To pomeni, da ne bo boljšega sveta za druge, dokler ne bo odličnega za vas same.

Kako si ustvariti tak svet, da bo dober zate? Če kdo pozna odgovor na to vprašanje, ga naj prosim posreduje naprej. Ker življenje nima univerzalnih navodil za uporabo, smo – na srečo – primorani, da pišemo svoje zgodbe. Polne napak in predvidljivih neumnosti. Kaj mi je bilo pa tega treba, se sprašuješ. Pojma nimam, ti odgovorim. Kar je zate črno, je morda zame belo in vice versa.

Nikoli ne bom razumel tistih nekaj, ki želijo živeti življenje drugih. Ker je bojda oh in sploh in top of the pops. Jaz imam preveč lastnih težav, da bi poskusil razumeti še tvoje, njegove, njene ali njihove. Ti imaš preveč lastnih problemov, da bi te zanimali še moji, kakopak.

Če bi bilo moje življenje morje vsak dan, ga ne bi cenil. Tista dva od dvainpetdesetih tednov v letu sta povsem dovolj, da neizmerno spoštujem vse, kar mi ponuja, vključno s potetoviranimi Čehi, ki krilijo z rokami na slehernem kotičku plaže. Ura je tri popoldne in iz verande vidim nabito polno plažo. Sprašujem se, če so nori, kajti sence tam skoraj ni. Naš urnik je preprost – prvi dnevni izlet na plažo je med deveto in enajsto dopoldne, drugi med peto in sedmo popoldne. Ko najbolj pritisne, sta na vrsti kosilo in siesta, nič drugega.

Življenje se začne takrat, ko zapustimo svojo cono udobja, sem prebral včeraj. Cona udobja postane predvidljiva in dolgočasna, se strinjam. Spet sem že toliko izkušen, da se mi ne da vsak dan preizkušati meje svoje dobre volje in svojih zmožnosti. Stremim po tem, da si vse, kar me obdaja, spremenim v velikansko cono lastnega udobja, katero ne bom želel nikoli več zapustiti. Morda pa postanem kliše. Morda sem pa že.

Teden dni dopusta hitro mine, sta že pred leti bolj ali manj udarno prepevala Mi2. Jamr. Če je tvoje življenje dovolj zanimivo, da ne bežiš od njega, ne potrebuješ oddiha, ampak greš na lepše. Ker si zaslužiš in ker lahko. Pred morjem nisem bil utrujen, pa tu vseeno konkretno počivam, s pivom v eni in slanci v drugi roki.

Kdor ti dopoveduje, da si ne zaslužiš čisto vse dobro, kar življenje ponuja, je brezobzirni prevarant. Tvoja zgodba, tvoja pravila, tvoje poglavje in tvoje odločitve. Če vse to položiš v roke nekoga drugega, si na mah oddal svojo srečo, veselje, žalost, možnost odločanja in sposobnost uživanja. Če si to pripravljen storiti, si resnično nor.

 

2,422 total views, 2 views today

Komentiraj

Tvoj e-naslov ne bo viden.

Lahko uporabi naslednje HTML atribute: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <s> <strike> <strong>

*