It was all a dream. Vedno se vse začne s sanjami. Nekatere se uresničijo, druge ostanejo nedotaknjene. Če ne sanjaš, tudi ne moreš leteti, to si piši za uho.
Pogojniki so najbolj zlobni. Vse tej »če-ji« uničijo človeka. Pogojno življenje je tako nevredno omembe, da o njem ne bomo izgubljali besed. Škoda interaktivnega črnila. Tudi na tipkovnici se črke obrabijo. Zato sta q in y na skoraj vsaki tipkovnici v najboljšem stanju.
V zadnjih tednih me je presenetilo kar nekaj slabih novic. Mladi ljudje, polni življenja, ki so povsem nepričakovano zboleli. Pa ne nekaj naivnega, ampak stvari, ki ti spremenijo življenje. Premalo cenim vse, kar imam, čeprav se vsak dan opominjam, da nič od tega ni samoumevno. Zdrav sem. Tisti, ki mi pomenijo največ, me imajo radi. Uživam v življenju. Zakaj ga torej ne cenim bolj? Danes, ko je vse pred mojimi nogami, ne šele potem, ko mi bo nekaj vzeto.
To ne bo sluzav zapis. Želim spodbuditi vsaj enega človeka, da se danes odloči zase. Da se postavi zase, da se znova zaljubi v vse, kar ga veseli. Da se smeji, teče, igra in objema. Vse tiste najbolj preproste reči, ki so ga osmišljale kot otroka.
V zadnjem letu sem se naučil reči ne. Brez slabe vesti se postavim zase. Točno določene imam prioritete v življenju in za njih sem se pripravljen vsak dan boriti. Ostale stvari, ki zame niso pomembne, me ne iztirijo. Ker ne vplivajo na kvaliteto mojega življenja.
Jaz sem naiven človek. Verjamem da vsak človek nosi v sebi vsaj eno stvar, v kateri je odličen. Nekateri so jo pripravljeni iskati skoraj celo življenje in uživajo sadove tega lova, drugi obupajo že na prvem koraku in se sprijaznijo. Prepričan pa sem, da življenje ni kompromis. Ko najdeš tisto, kar te vedno veseli, mu slediš, dokler ni tvoje. Ne moreš se odločiti za nič drugega. Vztrajaš, dokler ne pregoriš. Ko se srce za nekaj odloči, ga ne smeš več razočarati.
Življenje je prepogosto zajebano do obisti. Neprebavljivo in nagnusno. Še pogosteje pa je naravnost čudovito, a to slednje tako zlahka spregledamo, ker smo se z leti »priučili«, da si zapomnimo slabo in pozabimo dobro. Prav takšni bedaki smo.
Zavidam psu, ker živi iz dneva v dan. Vseeno mu je, kaj se je zgodilo včeraj, nobena misel ga še ni prešinila, ki bi bila povezana z jutrišnjim dnem. Človek pa toliko razmišlja in premleva, da na koncu skoraj vedno pride do najslabšega možnega zaključka. Homo Sapiensi smo Homo Tumpli.
Tako celo življenje čakamo. Čakamo na malico, konec šihta, petek, dopust, penzijo. Čakamo in upamo, da se nam bo med vsem tem silnim čakanjem zgodilo kaj neverjetnega. Ampak neverjetno ni neumno in se ne bo preprosto ponudilo vsakomur. Iskati ga moraš. Zalezovati kot tisto nedosegljivo bejbo iz tretjega letnika gimnazije, ko si bil sam še mozoljast fazan. Vedel si, kdaj ima odmor, v kateri učilnici je v vsakem trenutku slehernega dneva in kje se ponavadi zadržuje v garderobi. Najstniške vztrajnosti nam manjka! Hormoni, nekaj pa bi vas le lahko ostalo v mojem varnem zavetju.
Poletje mi je všeč. Vse je bolj ležerno in preprosto. Senca in mrzla pijača sta vrhunec dneva. Skrbi so nekje na Kornatih. Kisle kumarice niso samo v hladilniku, ampak tudi na televiziji. Prevroče je, da bi se kdo kregal, z bevando v eni in kartami v drugi roki po nasvetu Jasmina Stavrosa* štejemo valove. In to je vse, kar je resnično pomembno.
*to je bil edini omembe vreden nasvet Jasmina Stavrosa
8,483 total views, 2 views today