Pogled z balkona hotelske sobe je usmerjen neposredno na Ptujski grad. V tem prijetnem, zgodnjem majskem popoldnevu, ko še ni prevroče in rahel piš vetra ohladi razgrete mišice, me ta pogled pomirja. Čeprav smo v termah že dva dni, je to prvič, da sem se usedel na balkon. Razlog za to je preprost – ker smo sicer ves čas na bazenu ali v naravi.

Dopoldne smo preživeli tako, da smo odkrivali Ptuj. Čeprav bi se lahko tja odpeljali z avtom, sem vztrajal pri tem, da gremo peš. Sprehod z dve leti in pol starim otrokom nam je vzel slabe pol ure. Če zmore mala, zmoreva tudi midva, vztrajno ponavljam njeni mamici. Ker si nikoli ne želim postati eden tistih, ki ždi in preždi pol življenja zaprt med takimi ali onakimi zidovi. Tega ne prebavljam.

Dejstvo je, da Slovenci v povprečju preživimo 79 % svojega časa v zaprtih prostorih in porabimo skoraj 4x več časa za gledanje televizije, kot pa za zunanje aktivnosti. Meni se to zdi ogromno. Kajti sprehod je nič kolikokrat več vreden od novega dela priljubljene TV serije, ki bi si ga brez težav lahko pogledal pred spanjem, ne pa da si zato porabil najlepši del dneva in sonca.

Spomnim se, ko sem v študentskih dneh obiskal prijatelja, ki je imel prav posebnega cimra. Ta cimer je namreč cel dan igral računalniške igrice. Komaj je imel dovolj časa, da si je skuhal makarone, pa še v tem primeru mu je najpogosteje prevrela voda. No, tako sem bil enkrat na obisku, ko ta cimer iznenada ves ogorčen zavpije: »Aaa, sonce!« In hitro spusti žaluzije. V Ljubljani! Kjer je sonce pozimi takšna redkost, da bi morali imeti vsi v teh nepričakovanih trenutkih prijetne dnevne svetlobe prosto!

Ko sem bil na potovanju na Norveškem, smo v Oslo prišli na nenavadno prijeten dan, dobrih dvajset stopinj, sonček in nobenega oblačka. In vsi, mislim prav vsi, od študentov do poslovnežev v spedenanih oblekah so to izkoristili zato, da so šli v park in uživali v vsem dobrem, kar jim je narava v tem trenutku ponujala. Delo je počakalo. Faks tudi. Lep in zamujen dan pa ne pride nikoli nazaj.

Vedno sem oboževal sprehode. Ko je bila Višnja še čisto majhna, sem jo naložil v nosilko in sva hodila po mestu, ob reki Krki in v starem mestnem jedru, ter sem ji razlagal, kakšne oblike so listi ali kakšne barve je fasada hiše. In me je čukasto gledala in poslušala in vse je bilo točno tako, kot mora biti.

Za vse vas imam nov izziv. Naslednjič, ko greste v naravo in to zopet ovekovečite s fotomaterialom, ki kasneje roma na Instagram ali Facebook, temu dodajte #nasprehodu. Za vsako objavljeno fotografijo bo Bayer doniral 1€ Zvezi prijateljev mladine Moste Polje. Denar se bo porabil za otroke, katerih starši si ne morejo privoščiti, da bi svojim otrokom nudili aktivnosti v naravi (npr. jih peljali v ZOO). Če je kdaj obstajala neoskrunjena definicija pojma prijetno s koristnim, potem je to to. Nismo sramežljivi. Želimo zbrati deset tisoč evrov in s tem polepšati otrokom dan.

Danes sem že bil na sprehodu, razmišljam pa, da si grem zvečer zopet pretegnit noge. To je čas, ki je le zame. Ko razmišljam in se vsakič znova zaljubim v preproste reči. Tišino. Drevesne krošnje. Zvezdnato nebo. Če temu dodam le en hashtag, si bo lahko naslednji otrok ogledal opice, leve in kuščarje in bo spoznal, da je narava najbolj čudovita stvar na svetu in da jo je človek najpogosteje nevreden, še posebej, če upoštevamo dejstvo, kako ponavadi ravna z njo.

Kar je zame najpomembnejše, nekaj moja zdrave trme se že odraža tudi na mali. Tudi če pada dež, hoče ven. Tudi če je utrujena, ne odneha. Mi smo vedno v gibanju preprosto zato, ker drugače ne znamo. Team #nasprehodu ti polaga na dušo le to, da izkoristi dan v pravem pomenu besede.

 

Več informacij o kampanji lahko preberete TUKAJ.

 L.SI.MKT.05.2018.2679

Objava je nastala v sodelovanju s podjetjem Bayer Slovenija

 

13,174 total views, 2 views today