Življenje dekliča ni preprosto

Življenje dekliča ni preprosto

Ravno včeraj sem gledala svojo fotografijo kot dojenčka, pa se skoraj nisem prepoznala. Nekaj zelo okroglega, gologlavega in čemernega. Medtem ko imam danes polno glavo špangic, atletsko postavo in prešeren nasmešek na obrazu. Kako hitro odraščam! In sedaj se vneto pripravljam na novo vlogo, tisto starejše sestrice.

Najprej sem navijala za bratca, ker ima Pujsa Pepa tudi bratca. Ko pa sem izvedela, da bom dobila sestrico, pa tudi nisem imela nič proti. Ker bo lahko podedovala moj neprekosljivi modni okus in jo bom lahko oblačila po lastnih željah. Če ji bom pokazala tudi moje igrače … to pa še nisem odločena. Vsak dojenček pri Pujsi Pepi vztrajno joka, tako da se psihološko pripravljam tudi na to. Mamico kušnem na trebušček in rečem »vse bo v redu, dojenček, nič ne jokaj«. Mamica pravi, da ne joka, ampak brca. Pa poslušam, če slišim kakšno brco, ampak nič ne slišim.

Očka pravi, da bova, ko se dojenček rodi, spala skupaj v isti sobici. Čeprav nisem prepričana, da je to nekaj, kar mi je po godu – ko sem z mamico na postelji in se kotalim, se mi vztrajno umika, ko sem z očkatom in se kotalim, me odkotali nazaj tja, od koder sem prišla -, je rekel tudi, da si bom lahko sobico uredila po svojih željah. Imam že ful nekih odličnih idej. Na stenah bodo roza odtenki, samorogi, kakšna Tačka na patrulji in dojenček Jure iz Pujse Pepe. Očka pa pravi, da rabi samo nočno omarico za svojo knjigo in dovolj veliko prostora na postelji, da se ne bo počutil utesnjenega. Nekako sem mi zdi, da je to kar veliko. Pogajanja še niso končana, brez skrbi.

V vrtcu sem se naučila že nekaj zelo zanimivih reči. Recimo to, da lahko drugemu otroku z lopatico streseš mivko v uho, da odrasli ne razumejo, zakaj imam levi čevelj na desni nogi in obratno in da včasih pljunem pred sebe, spet drugič pa po sebi. Očka sicer nerga, da dame ponavadi ne pljuvajo, ampak to kar preslišim, ker sem še mlada dama in mi je dovoljeno več. Še vedno se učim življenja, očka! Medtem ko ga naj bi ti že razumel, pa se še vedno loviš …

Z vsakim dnem bolj spoznavam svet, ker sem vedno bolj samostojna. Al taku grem! Plezam, kjer naj ne bi smela, hodim, kjer je blatno, tečem, čeprav naj bi šla počasi. Občutek imam, da je to obdobje, ko preizkušam svoje meje. Ni več tako, kot je bilo še pred letom ali dvema, ko je bilo vse, kar sem naredila, simpatično. Če mi zdaj uide, me očka in mamica opozorita, da ju moram prej opozoriti. Če ne želim deliti igrače, sem menda že dovolj velika, da jo pokažem tudi Tinkari. Če se v navalu neopisljive jeze uležem na tla in na glas izrazim svoje nestrinjanje s trenutno situacijo, se ponavadi očka in mamica le spogledata in počakata, da se umirim. Vse to mi je močno sumljivo, kot da imata kakšen pakt, kako me obvladovati.

V vrtcu opažam, kako smo si otroci različni. Pogosto se zalotim, da razmišljam, če je tako tudi takrat, ko odrastemo. Ker če bo situacija podobna, potem bom kar večno sama, nisem jaz za prilagajanje in vse te fore. Očka pravi, da nima nič proti, če ne bo rabil poditi potencialnih snubcev, mamica pa pravi, da je to samo obdobje in da me bo minilo. Ampak karakter ni prehoden, draga mamica!

Razmišljam, kaj si želim v življenju. Trenutno so moje želje sila preproste. Sladoled in veliko prostora na postelji. Očka pravi, da je v življenju pomembno le to, da smo zdravi in srečni, mamica pravi, da sem jaz njena sreča. V redu, okej, si mislim, dovolj je prilagajanja odgovornosti name. Res pa je, da sem srečna, ko smo skupaj. Ker smo kar zabavni. In zabavno življenje je zanimivo življenje.

 

5,671 total views, 2 views today

Komentiraj

Tvoj e-naslov ne bo viden.

Lahko uporabi naslednje HTML atribute: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <s> <strike> <strong>

*