Premakni svojo rit

Premakni svojo rit

Otroci te – na srečo – prisilijo k temu, da čim več časa preživiš na igrišču. Ampak tam srečujem vedno eno in isto peščico staršev, kamor ne štejem tistih nekaj »branjovk«, ki se s cigareto v eni in kavo v termovki v drugi roki usedejo na klopco in tercirajo do onemoglosti, ko pa si kakšen od njihovih otrok opraska koleno, začnejo vpiti ena čez drugo. Te zaradi principa ne štejejo.

Spet tej starši, ki redno svoje otročke peljejo na igrišču, so v večini isti kot tisti, s katerimi sem v mladih letih cele dneve preživel na igrišču. Če ne bi imel košarke, bi moje življenje imelo veliko luknjo. Kot okrogel fantič, ki je bil v najstniških letih tudi nadpovprečno visok, sem košarko vzljubil na prvi dotik. In igral sem jo toliko časa, dokler nisem postal dober v njej.

Spremljala me je do skoraj tridesetega leta, potem je zanimanje zanjo pri meni nekako upadlo, kar je posledica EMŠO-a in dejstvo, da sem začel odkrivati nove oblike rekreacije. Joga, pilates, boks, visoko intenzivni intervalni trening in podobno. Dejstvo je, da me šport spremlja, odkar pomnim. Dejstvo je, da je to vedno bil filter za vse, kar se nabira v meni. Tudi tečem lahko tako dolgo, dokler ne postanem boljše volje. Če le imam čas, začnem vsak dan s telovadbo, kar pomeni, da se potem stuširam in tako se na pravi način, čistega telesa in duha, odpravim v nov dan.

Sicer so bili v moji mladosti naši športni podvigi povezani tudi s tem, da smo poskušali pritegniti pozornost brhkih deklet. Kot v tistih trapastih ameriških filmih, kjer se najlepše dekle zaljubi v najboljšega športnika šole. Mi z žogo na igrišču, one so nas obirale pod krošnjo drevesa. In potem smo se mi želeli prikazati v najboljši luči in so one vsakič, ko je bil na vrsti nov napad, želele pritegniti našo pozornost. To je bilo seveda obdobje pred tehnološko revolucijo. In neskončno hvaležen sem, da takrat deklet nismo pecali preko zasebnih sporočil in iskrivih interaktivnih komentarjev.

Kar opažam je, da je veliko teh mojih tendenc prevzela tudi mala. Če vidi, da se sam zvijam v kačo ali pozdravljam sonce, hitro prihiti k meni na blazino in me poskuša posnemati. To me vsakič znova iskreno nasmeje, kar je še pomembnejše, ta zdrav odnos do telesne umetnosti ji je že sedaj blizu. Telo sem vedno dojemal kot nekaj, kar je umetnost, ki je v lasti vsakega posameznika. Lahko ga oblikuješ na tak ali drugačen način, vse je na tebi. Le zanemarjati ga ne smeš.

Vedno sem govoril, da nočem biti »star« fotr, ker hočem vedno biti dovolj pri močeh, da se bom lovil s svojim otrokom. Da bom tam, ko zadane svoj prvi koš, spelje na kolesu, spleza na drevo. Vse to je zame nekako samoumevno. In čeprav predvidljivo nisem več tako pri močeh, kot sem bil v zgodnjih dvajsetih, sedaj zaupam v moč volje, ki premika telo.

Velik del mojega življenja je bil šport v številnih oblikah moja največja ljubezen, ker me ni nikoli razočaral in je bil vedno tam, ko sem ga potreboval. Potem sem v poznih najstniških letih spoznal Tjašo in razumljivo je vodilno vlogo v mojem srcu prevzela ona. Ampak sva začela športati skupaj, kar mi je ogromno pomenilo. Ko je tako vihravo v moje življenje vstopila Višnja, to ni bistveno spremenilo mojih telesnih aktivnosti, le prilagodil sem jih novemu urniku. Pri veliko stvareh v mojem vsakdanu je rojstvo Višnje povsem na novo razporedila karte, strast do športa pa je ostala enaka, če ne celo večja.

Kdor se ima rad, ta poskrbi za svoje telo.

 

Objava je nastala v sodelovanju s podjetjem mimovrste=)

2,915 total views, 51 views today

Komentiraj

Tvoj e-naslov ne bo viden.

Lahko uporabi naslednje HTML atribute: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <s> <strike> <strong>

*