Dovolj zame ni dovolj

Dovolj zame ni dovolj

Najbolj iskrene misli se človeku porodijo pred spanjem. Ko upa na mirno noč, a še ne more zaspati in mu misli odnaša v nedoločljive galaksije. Takrat – se mi zdi – razmišljamo o ključnih stvareh. Včeraj sem bedel. In med tem večernim bedenjem sem razmišljal o tem, kaj bo ostalo za mano. Kaj bo moja zapuščina?

Ker je to pogosto razvrednoteno zemeljsko oblo ravnokar zapustil Miki Muster, eden mojih najljubših, ki je pomembno oblikoval moje otroštvo, ni težko določiti njegove zapuščine. Ko je o tem naglas razmišljal Jim Carrey, je dejal, da je že v otroštvu vedel, da želi nasmejati čim več ljudi. In kje sem v vsem tem jaz? In kje si ti?

Ne verjamem v zadovoljivo življenje. Ne verjamem v to, da je dovolj, da ti ni hudo. Če sem zdrav in če so tisti najpomembnejši okoli mene zdravi, sem prepričan, da goljufam življenje, če se v nekem trenutku zadovoljim. Dovolj zame ni dovolj. Hočem več. Hočem življenje z dodano vrednostjo, hočem življenje, ki se ga bo vredno v daljni prihodnosti spominjati. Upam da z nasmehom na obrazu.

Rad razmišljam o življenju, čeprav le redko pridem do kakšnega zaključka. Verjetno je ravno to smisel tovrstnega tuhtanja, da te vseskozi drži na trnih. Ampak z življenjem je podobno, kot je z ženskami – že dolgo tega sem ga nehal skušati razumeti, povsem dovolj je, da ga imam rad.

Kako klišejsko se sliši, da mora vsak od nas imeti rad svoje življenje. Ker je le eno, ker je naše, ker je neponovljivo. Vendar številni v tem svojem edinem življenju doživijo nešteto nesreč in bolečin, tako da jih povsem razumem, da se težje prebijajo skozenj. Ampak ravno ti so ponavadi najmočnejši, ne vdajo se in pišejo drugačno zgodbo, kot jim je bila sprva namenjena.

Na drugi strani pa imaš take, ki imajo vse življenje najboljše možne karte pred sabo, pa vseeno v vsakem trenutku le jamrajo ali bentijo. Seveda si želiš, da jih na mestu oklofutaš, povsem te razumem. Ampak želje in realnost sta le redko v sožitju.

Kaj bo torej ostalo za mano? Ne gledam na to, kot da gre za nekaj morbidnega. Življenje je minljivo, še nihče ga ni preživel. Gre za to, da želim sedaj, ko sem v nekem optimalnem psihofizičnem stanju, narediti čim več.

Čeprav mi je zdravnik danes svetoval, naj si vzamem dva dni bolniške, sem že nekaj ur kasneje odločen, da to ne pride v poštev. Nič ne bom delal za šiht, to je res. Zato pa bom peljal malo na igrišče. Morda greva na sprehod v gozd. Ne mislim preležati dne, ko je zunaj sonce. Poslušam svoje telo, a ga obenem tudi priganjam do te mere, da vidim, česa je zmožen. Vsi smo zmožni mnogo več, kot smo si pripravljeni priznati.

Če pa si priznaš, da zmoreš veliko, ne moreš pač delati le malo.

Kaj bo torej ostalo za mano? Nekaj majhnega in noro ljubkega sem danes pripeljal iz vrtca domov. Tako kot skoraj vsak dan. In spet se igramo in malo počivamo in se veliko hecamo, malčkamo in uživamo. Nekaj neverjetnega je, da lahko spremljaš v življenju svojo največjo zapuščino. A se tu nimam namena ustaviti. Ker sem odločen, da me čaka še mnogo več.

 

3,458 total views, 2 views today

Komentiraj

Tvoj e-naslov ne bo viden.

Lahko uporabi naslednje HTML atribute: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <s> <strike> <strong>

*