J: Jaz ne vem, kako je z vami, ampak tega snega imam že vrh glave. Prav preseda mi. Zato sem s strgalom za led v eni in lopato v drugi roki sestavil ta haiku:

Če bi bil hribouc
Bi mi bil morda še všeč …
(tako pa)
Na k*rac mi greš.

Nikoli si nisem mislil, da bom to rekel, ampak pogrešam vrtnarjenje. Češnjev paradižnik in zalivalko. Majhne stvari.

T: Jure se je odločil, da bo letos uničil svojo ergonomsko lopato za sneg. Videti je, kot da je prepričan, da če skida vsak centimeter novozapadlega snega, bo ta kar naenkrat izginil. Zato drgne in drgne okoli hiše in strah me je, da bomo počasi ostali tudi brez asfalta.

Komaj čakam pomladno sonce in to, da bom večino opravil okrog hiše prevzela jaz. Moj vrtiček me že čaka 🙂

J: V takem času pred letom dni smo že postavljali naš mini 3×6 metrov velik vrt. Trije smo v koroli navozili kubik zemlje. In potem se je začelo sajenje, zalivanje in urejanje vrtička, v katerem je še najbolj uživala mala. Pogled iz vrtne klopi z mrzlim pivom v roki na doma pridelano zelenjavo je bil sila pomirjajoč. Sedaj pa tam vidim goro snega. Uporabljam moč misli in volje, da čim prej izgine.

T: Lani sem Jureta končno nahecala, da nam postavi vrtiček za hišo. Čeprav so fantje kar nekaj časa porabili za organizacijo tega podviga, so na koncu res dobro opravili in vrt nam je bil vsem skupaj celo leto v veliko veselje. Najlepše pa je bilo opazovati Višnjo, s kakšno vnemo je čez leto skrbela za rastlinice, ki jih je spomladi pomagala posaditi.

J: Ko prvič v novi sezoni pokosim travo, si vedno v glavi prepevam tisti (zame osebno) zimzeleni štiklc Sashe s slikovitim naslovom Vrtnar, ki gre nekako takole: »Zato odpri svoj cvet, dovolj sem že ogret, kot struna sem napet, wuhuhu …« Teh verzov ne bom pozabil nikoli.

T: Hehe, Jure vsako leto jamra, ko je treba kositi travo, ampak jaz vem, da v bistvu v tem uživa, ker to je pač tak moški posel. Saj ni važno, da imamo le nekaj kvadratnih metrov zelenice, ko jo v tistih 15 minutah pokosi, si vedno privošči mrzlo pivo in zadovoljno opazuje svoje delo.

Enkrat se je v nego naše zelenice vmešal moj oče in tisto leto smo imeli cel vrt preraščen s plevelom. Mislim, da bom do konca življenja poslušala Juretovo zgodbo o tem, kako uspešno je moj oče tisto leto »rešil« našo travo.

J: Kaj potrebujeva? Sadike? Jih bom naročil. Navdušen sem nad dejstvom, da se je danes vsaka vrsta trgovine preselila v sleherni dom. Ko imam čas, naročim in čez dan, dva je že pri meni. Nobenega čakanja v vrsti in nepotrebnega živciranja. Ves čas, ki ga tako prihranim, lahko porabim za to, da se igram z malo. In to je najboljši čas.

T: Lani sem bila še začetnica in sem sadike kupila kar v trgovini, letos pa razmišljam, da bi se vzgoje sadikic lotila kar sama. Juretu sem že razložila, kaj vse potrebujem. Ni mu bilo najbolj jasno o čem govorim, zato sem se spomnila, da mu lahko ves potrebni pribor pokažem kar v spletni trgovini. Mogoče bo celo ponudil svojo kartico 😉

J: Moja stara mama je vedno rekla, da edino šteje le tista hrana, ki zraste na vrtu. Domače, bio, eko, črviček tu, črviček tam še nikomur ni škodil in podobno. Zato sem na naš mini vrtiček ful ponosen. Se mi zdi, da furamo samooskrbo. Toliko paradižnika, kot sem ga pojedel lansko poletje, ga pred tem nisem v celem življenju skupaj. Sneg se topi, jupi! Gremo na vrt, v naravo, sadit, okopavat, zalivat in kosit. Ker se staram, so mi take zadeve vedno bolj pomembne. Kaj še rabimo? Nov tegel? Saj znaš na pamet PIN moje kartice, kar naroči ga. Tskkk, novo pivo, svet je lep.

T: Jupiiii! Dobila sem kartico 🙂 Zdaj pa v akcijo. Ko sem si ogledovala vso ponudbo na spletu sem dobila ogromno novih idej. Zadnji čas je, da letos prenovimo tudi teraso, da bom imela več prostora za nova korita in rožice. Joj, obožujem rožice! Pomlad, kje si? 🙂

 

Objava je nastala v sodelovanju s podjetjem mimovrste=)

7,291 total views, 3 views today