Kakšen je pa tvoj odnos do denarja? Midva s Tjašo imava povsem različnega. Ona kot edinka mame in očeta, ki sta veliko in predvsem dobro delala, je bila vedno preskrbljena in ji finance nikoli niso preveč zaposlovale misli. Pri nas ga nikoli ni bilo veliko, po mamini smrti še toliko manj. Torej sem bil vedno previden glede denarja, vedno sem ga dal nekaj na stran za primer, če me življenje pripelje v tako situacijo, da bi potreboval jurčka ali dva, na katera bi lahko udobno padel.

Torej jaz gledam nanj z nekim strahospoštovanjem, ker sem vedno moral delati za vsak evro na svojem računu, Tjaša pa lagodno verjame v to, da se bo vedno našlo dovolj denarja, da bomo lepo živeli. Nekako sem prepričan, da je to prava kombinacija. Jaz imam čez račune, ona pa tisoč in eno drugo stvar.

Svojemu fotru sem vedno zameril dejstvo, da mi je prodal avto, v veliki meri tudi hišo, v kateri naša družinica sedaj živi. Ampak nikoli ni bil dober z denarjem, tako da mu je bilo to samoumevno. Ampak že takrat sem si prisegel, da mojemu otroku nikoli nič ne prodam. Že zgodaj sem začel razmišljati o Višnjini prihodnosti, tudi finančni. Kaj bo, ko bo želela svoj prvi avto, ali bo faks čez dvajset let že plačljiv, kaj bo, ko se bo želela osamosvojiti?

Zato sva takoj ob njenem rojstvu odprla bančni račun za Višnjo, na katerega sva položila določeno vsoto. Ne veliko, ampak več kot dovolj, da ji bo olajšalo kakšno pomembno življenjsko prelomnico. Veliko več, kot sem jaz kdaj imel. Če svojemu otroku vedno želiš le najboljše, moraš pač narediti vse, kar je v tvoji moči, da je njegova prihodnost čim bolj svetla.

Nikoli nisem preveč maral denarja, ker je zame preveč neoseben. Vseeno nisem tako počasen, da bi spregledal dejstvo, da živimo v kapitalistični družbi, ki pač poveličuje denar. Denar, ne pa neke virtualne kovance, ti mi pa res ne dišijo in so mi docela sumljivi.

Kot otrok sem bil vedno zelo vesel, ko sem zbiral kovančke v malem, roza prašičku. Odličen sem s številkami ravno zato, ker sem kot okrogel otrok vedno lahko porabil za sladkarije vse, kar je ostalo od okroglega bankovca, ki mi ga je mama namenila za nakupovanje v trgovini. Če je vse, kar sem moral kupiti, naneslo na 162 tolarjev, imel pa sem jih 200, sem za ostalih 38 v času tranzicije veselo zapravil za tiste ex-yu sladkarije, ki so skrbele za to, da so imeli zobozdravniki vedno polne ordinacije.

Tako sem razvil kar zdrav odnos do denarja in številk. Ker v svojem bistvu gre ravno zato, številke. Cifra neskončno je na srečo za vse nedosegljiva, zato pa je varčevanja za mojega otroka danes skorajda nujno.

Izbral sem dolgoročno pot. Z mesečnim vplačevanjem v varčevalni načrt ALTA Baby se bodo naši prihranki donosno plemenitili v izbrani kombinaciji vzajemnih skladov. Prihranki bodo Višnji na voljo ob polnoletnosti, ko ji bodo polepšali samostojno pot.

Ko pogledam svojo malo, je vsak dan večja. Raste in odrašča z grozljivo hitrostjo. Trikrat bomo šli spat in bo že na pol odrasla. Ne bojim se za njeno prihodnost, ker verjamem vanjo in sem prepričan, da bo znala poskrbeti zase. Želim ji le olajšati prehod v nujno potrebno samostojnost. Zato sem prekleto trdno odločen, da že danes razmišljam o njenem jutri.

 

Objava je nastala v sodelovanju s Skupino Alta

5,324 total views, 2 views today