Pred desetletjem, še celo pred nekaj leti sem imel neverjetno željo po tem, da sem vedno boljši. Verjel sem, da moram biti boljši za druge. Če bom boljši do drugih, bom največ od tega odnesel sam. Če bom najboljša inačica sebe, kar sem lahko, potem sem dosegel resnično veliko v življenju.

Kasneje pa sem ugotovil, da sem delal nekaj resnično narobe. Skrbel sem za druge, nisem pa poskrbel za sebe. Zato sem obrnil ploščo. Sedaj imam željo, da sem najboljši zase. Drugi niso pomembni, ker ne živijo v moji glavi. Ko ti postane vseeno za druge, se osvobodiš marsikaterih verig, ki so te ves ta čas vlekle k tlom.

Še pred leti sem poizkušal pregnati malega hudička, ki se je vedno skrival nekje v meni, sedaj pa razumem, da je del mene. Ko pride na površje, se več ne trudim, da mu ubežim. Brez njega tudi jaz ne bi bil to, kar moram biti. Torej sem sprijaznim s tem, da so nekateri dnevi v letu njegovi in preprosto počakam, da se me naveliča in me zopet prevzame mavrica sreče in ljubezni.

Nedolgo tega sem bil prepričan, da sem sila pomemben za ta svet. Verjel sem, da bi bil brez mene nekaj povsem drugega. Danes verjamem, da sem le majhna kaplja v neskončnem morju različnih osebnosti, ki se vsak lahko pohvali s svojo, drugačno zgodbo. In ker moje življenje ni pomembnejše od tvojega – in vice versa, tvoje ni nič več vredno kot moje -, lahko vsakemu brez slabe vesti ali strahu pogledam v oči.

Včasih sem zaupal le samemu sebi. Prepričan sem bil, da ne smem biti ranljiv. Če ne prepustim svojih odločitev drugim, vedno ohranjam nadzor nad vsem. Nisem maral ljudi, ki so mi dajali nasvete, ker jih nisem nikoli prosil za njih. Sedaj pa mi je za to vseeno. Ranljiv sem, ker mi je tako lažje. Z mojo drago se lahko pogovorim o vsem, še otroku zaupam, če kdaj dvomim vase. In vedno postavita stvari na svoje mesto.

Še pred leti je imel moj vsakdan bolj ali manj ustaljen urnik. Če sta ga kaj ali kdo spremenila, se mi je porušil cel sistem. Danes sem veliko bolj prilagodljiv. Ne dovolim času, da diktira moj dan, ampak se čas prilagaja meni. Obračam ga, obračunavam, sprevržem, razdelim, seštevam in na koncu pridem do rezultata, ki je povsem drugačen, kot je bil še pred časom zame sprejemljiv, sedaj pa mi nudi nekaj povsem novega – svobodo.

Pred nekaj leti sem iskreno upal, da v svojem življenju spoznam čim več ljudi, ki bodo imeli podobne svetovne nazore, kot jih imam jaz. Da bomo lahko skupaj spremenili stvari na boljše. Sedaj pa najraje sprejemam ljudi, ki imajo drugačen pogled na svet. Kajti le tako se lahko naučim in zvem kaj novega.

Včasih sem bil jaz in danes sem jaz. Čeprav se navzven ni skoraj nič spremenilo, se je v meni skoraj vse. Sprejemam svojo prehojeno mladostniško pot in se z veseljem podajam na novo pot, polno izzivov in umazanih stranpoti. Kajti naučil sem se tudi tega, da čeprav marsikatera pot na začetku deluje povsem zgrešena, se morda dolgoročno izkaže za eno tistih, ki daje tvojemu življenju dodano vrednost.

Vedno sem upal, da bom všeč čim večjemu številu ljudi. Danes sem prepričan v to, da te mora imeti resnično rada le peščica njih.

 

6,632 total views, 2 views today