V mojih zgodnjih dvajsetih sem preziral vse tiste, ki so se odločili za predvidljivo življenje. To je stalen partner, pes, poroka, dvosobno stanovanje, prvi otrok, kredit, enoprostorec, drugi otrok in šparanje za bajto. Nisem razumel ljudi, ki so raje na kavču pod deko, če pa bi se lahko zunaj sprehajali po dežju. Dolgočasni so mi bili vsi tisti, ki so se sprijaznili s tem, da bodo osem ur na dan delali do svoje penzije, čeprav jim nihče ne more zagotoviti, da jo bodo sploh dočakali.

Danes, kakšnih deset let kasneje sem se že dobro ujel v to predvidljivo past življenja. Čeprav stvari še vedno delam v veliki meri po svojih pravilih, se pogosto zavem, da živim neko tipično družinsko življenje. Pa me to bistveno ne jezi. Ugotovil sem, da družinsko življenje sploh ni tako napačno.

Vedno ko pridem domov, me je nekdo vesel. Vedno se poslovimo in polupčkamo, četudi grem le v trgovino. Vedno se vračam tja, kjer se najbolje počutim in če sem predolgo zdoma, postanem siten. Na koncu postaneš to, čemur se vsa ta leta izogibaš. Vendar je vedno prisotni občutek zaželenosti, varnosti in ljubezni neverjetno veliko vreden. Še pes me je vesel.

Všeč so mi skupne nedeljske večerje. Še vedno ne maram goveje župe. Rad imam lenobne sobotne popoldneve. Še vedno ne maram nenapovedanih obiskov. Všeč mi je živ-žav v nedeljo zjutraj. Še vedno ne prenesem zgodnjega vstajanja. Všeč so mi zanimive tekme v živo in na TV in ne maram pižame. Veliko se je spremenilo, veliko stvari je istih. Ker ne kadim in ne obiskujem solarija, sem zaenkrat nekoliko manj zguban kot pes pasme mops in Borut Pahor, sicer pa me blage, a stalne bolečine v križu opozarjajo, da si bom moral nabaviti ortopedski stol ali pa odpreti novo pivo. Tolažim se, da se odločam za drugo opcijo zato, ker je ugodnejša.

Tako sem prišel do spoznanja, da je srečno družinsko življenje čisto v redu. Jebeš to, včasih je neverjetno čudovito. Potem pridejo boji in dnevi, ko čisto nič ne štima, ampak tukaj so le zato, da toliko bolj cenim trenutke, ko svojega življenja danes ne bi zamenjal za nič.

Že dolgo sem mnenja, da ljudje zavidamo drugim najbolj banalne in nepomembne reči. Veliko hišo, dober avto, lepo ženo, pridnega otroka, vikend na morju in dva meseca dopusta. Nikoli nismo pozorni na to, ali so vsi ti ljudje dejansko srečni. Ali živijo življenje ali se le trudijo, da navzven izgleda lepo, znotraj je pa povsem prazno. Mene osrečujejo srečni ljudje in srečne družine. Ker se sreča vedno deli in privlači enako misleče.

Ko sem si zadnjič zatlačil majico za kavbojke, sem se že resno zamislil sam nad sabo. Ali še obstaja pot nazaj? Ampak ni mi več všeč, če mi piha v ledvica. Spet po drugi strani vidim najstnike, ki hodijo naokoli v supergah, prekratkih (in občutno preozkih) kavbojkah in razkazujejo svoje gležnje pri desetih stopinjah pod ničlo. Vendar jih do neke mere razumem. To so leta, ko si neuničljiv. In ko si pripravljen potrpeti za lepoto in zunanji izgled.

Meni danes dol visi zato, kako zgledam. Če si umijem lase in postrižem nohte, to že označim za negovalni dan. Nimam časa za druge babnice, ker imam dve doma in imam že z njima polne roke dela. Postal sem zapečkar, pa kaj potem. Všeč mi je nov kavč, mrzlo pivo in visok avto, ker mi omogoča boljši pregled.

A veš zakaj se ga večina trideset in nekaj letnikov ne napije več do mrtvega? Ker se zaveda, da bo potem naslednji dan za njih izgubljen. In to je cena, ki jo nismo pripravljeni plačati. Ker je vsak dan v družbi najbližjih nov dan najlepših sanj.

12,020 total views, 2 views today