Vsakdan damice

Vsakdan damice

Kaj je novega? Veliko je novega, vsak dan nekaj. Malo se pritožujem vzgojiteljicam nad razporeditvijo postelj pri opoldanskem spancu. Rekla sem, da bi najraje spala ob Gorazdu, pa se vsak dan zbudim ob Kristjanu. Saj nič ne rečem, tudi ta fantič je čisto v redu, a ni bil moja prva izbira.

Ko to omenim očkatu, mi hitro pove, da še kakšnih dvajset let ne rabim o tem razmišljat. Okej, potem razmišljam o tem, zakaj sem lahko blatna, ko sem z očkatom, ko sem z mamico sem pa vedno urejena. Očka pravi, da bo že, mamica pa meni, da ne morem taka hoditi naokoli. Kdo ima prav?

Sedaj jokam tudi takrat, ko me nič ne boli ali bistveno moti. Gre za to, da lahko. Včasih zagledam očkata in jokam tako dolgo, dokler se pred mojimi očmi ne pojavi mamica. To ne uspe vedno. Pogosto tudi bradati možak nepremično ždi pred mojim nič hudega slutečim obličjem in čaka, da se umirim. Mislim, da sem trmo pobrala po njemu.

Uveljavljam svojo voljo, ker sem stara že krepko čez dve leti. Do sedaj sem doživela že toliko, da si lahko privoščim več. Ravno pred dnevi smo šli skupaj v gostilno na kosilo in niso imeli sladoleda za sladico?! To sem si zapomnila in zabičala mojima dvema, da sem ne gremo nikoli več. Koliko si lahko resna ustanova privošči, da ji zmanjka sladoleda? To je ena tistih reči, ki mora biti vedno na zalogi.

Nisem se še povsem navadila na ta januar. Teden dni dežja, potem je teden dni megle, potem teden dni sonca in ponovi cikel. Nimam pojma, kdaj rabim šal in rokavice, vem le to, da očka vseskozi benti, da moramo takoj, ko vstanem, malo ven, sicer bo že tema. Jaz pa včasih kar držim pesti, da se moj popoldanski spanec zavleče do teme.

December je za otroke precej naporen mesec, še zdaj sem malo mačkasta. Vsak, ki ga le bežno poznam, je imel kakšno darilo zame. Potem sem začela že neznance spraševati, kakšno presenečenje imajo. Kakšnih štirinajst januarskih dni sem potrebovala, da sem ugotovila, da je ta medeni mesec le enkrat na leto in je že mimo. Sicer iskreno upam, da me do prihodnjega decembra čaka kje še kakšna malenkost (z vsem sem zadovoljna, čisto res, še posebej, če je oblito s čokolado), ampak očka pravi, da imam že sedaj petkrat toliko stvari, kot jih je on kadarkoli imel in da moram biti s tem kar zadovoljna. Potem se pa čudi, da se raje stisnem k mamici, če pa nerga in mi odreka obdarovanja … al to ni kvantna fizika, očka!

Ko pride mamica pome v vrtec, potem hodiva domov. Ko pride očka, mu hitro rečem, da sem utrujena, dvignem roke in me vedno vzame v naročje. Mamica sicer pravi, da očka izkoriščam, očka pa ji odgovori, da sploh ni vedel, da lahko celih deset minut sama hodim. Hehe, moški, kako nevedni so.

Včasih se zbudim dobre, drugič slabe volje. Menda mi je to dovoljeno, ker sem damica. Očka jamra, da on nima tega privilegija, ampak glede na to, koliko jamra, se mi zdi, da je večino časa bolj temačne volje. Jaz sem damica. Imam špangice in kiklice in roza bulerje in vse, kar pristoji temu nazivu. Včasih sem ogenj, spet drugič sem led. Danes sem nežna, jutri sem jezna. Tako sta moje dva vedno malo na trnih, ker nista nikoli prepričana, kakšno Višnjo bosta dobila danes.

Življenja ne moreš načrtovati, ampak ga moraš uživati. In tako smo zopet otroci tisti, ki učimo odrasle.

 

4,531 total views, 4 views today

Komentiraj

Tvoj e-naslov ne bo viden.

Lahko uporabi naslednje HTML atribute: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <s> <strike> <strong>

*