Pogosto me skrbi, da ne bom nikoli zaslužil toliko, kot lahko naša družina poje. Pa smo samo trije pa od te svete trojice sta dve dekleti pa ena je čisto majhna, druga pa res suha, pa vseeno ne počnemo drugega, kot da jemo. Ko dve uri ne zaužijemo zalogaja ali grižljaja, smo tečni. Eden na drugega in vsi na vse.

Na drugi strani pa nismo nikoli srečnejši kot takrat, ko jemo. Torej če mi uspe zagotoviti, da bo naša miza vedno polna, bomo srečni. Lepo je imeti jasen cilj pred sabo, ker potem so vse ostale odločitve lažje.

Veliko šibamo naokoli. Čeprav smo radi doma, smo še rajši kje, kjer je še lepše. Kar pomeni, da se je velika torbica moje drage spremenila v potovalno prehranjevalno torbo. V njej je vse, kar si lahko zamisliš. Sladkarije, sokovi, voda, sadje, sendviči in podobne reči. Ker pa sem manjšina v pretežno ženski družinici, mora biti hrana, ki jo tovorimo s sabo, seveda tudi zdrava.

Sedaj že teden dni jemo nove Argetine zelenjavne namaze. Skoraj povsod in ob vsaki priložnosti. Ker sem moški, sem seveda najprej preizkusil tistega z okusom pekoče paprike. Sledil je tisti z okusom rdeče pese in hrena, luštna kombinacija. Nato rdeča paprika in črne olive. Na srečo rad preizkušam različne okuse. Okus humus natur pa mi že po samem imenu deluje občutno preveč zdravo in sem ga v celoti prepustil mojima damama. Vse pa je na osnovi čičerike, beljakovinske bombe, ki v zadnjem času osvaja svet.

Očetom ni vedno lahko. Mamice so danes naravnane tako, da je vse bio, eko, zdravo in ponavadi brez okusa. Če pa ti uspe združiti zdravo in okusno, pa smo tudi mi srečni. Sit človek je srečen človek.

Čeprav nikoli nisem bil prevelik ljubitelj paštet, je bil taščin hladilnik vedno poln Argetinih. Kot neuresničeni buržuj sem imel vedno najrajši lososa. Nekako so mi tej zelenjavni namazi še bolj pisani na kožo, ker imam potem stalen izgovor, da jem zdravo. Ha, samo namažem na kruh in jem zdravo.

Ko sem bil najstnik, sem lahko brez težav pojedel deset mekovih burgerjev zapored in je bilo vse kul. To so bila čudovita in brezskrbna leta. Presnova pa se je potem vztrajno odločala za spremembe, ne da bi me vsaj enkrat vprašala, če se strinjam z vsemi temi novostmi. To bomo naredili tako, mi je rekla, tega ne moreš več jesti, če se preveč naješ, boš utrujen, če boš jedel prepozno, ne boš mogel zaspati in podobni nesmisli, ki so vse prej kot ljubki. Zato moram človek mojih zgodnjih srednjih let – hote ali nehote – paziti na to, kaj zaužije.

To je za nekoga, ki ga je hrana vedno in iskreno razveseljevala, kar pomembna in tehtna odločitev. Še posebej sedaj, ko jem toliko hitreje v strahu, da bo tamala hotela pojesti tudi pol mojega krožnika. Ampak vse se da. Sem večni prehranski optimist. Prilagajam svoje jedilnike bolj kot se tetke telenovelam na TV-ju. Ko se nova začne, se vse drugo konča. Pri meni je pa tako, da ko nekaj pojem, začnem takoj razmišljati o naslednjem obroku. To je nikoli sklenjen krog.

 

Sedaj pa imaš tudi ti priložnost za svoja nepozabna doživetja, nanje pa se enostavno prijaviš s klikom na http://www.zelenjavni-namazi.si/

 

Objava je nastala v sodelovanju z Argeto

5,835 total views, 2 views today