Kaj ti pomeni največ v življenju? Z leti postajam eden tistih trapastih sentimentalnih moških, ki jim pomeni največ zadovoljstvo svojega otroka in njegovo srečo brez težav enačijo s svojo. Razumem njeno govorico telesa in njene neizrečene besede. Vem, kdaj je tako srečna, da komaj dohaja svoje misli. Osedlaj tega vihravega žrebca magičnih dogodkov in ga nikoli ne izpusti iz vajeti, lubezn moja! In mislim, da še nikoli ni bila srečnejša, kot je bila ravno ta vikend.

Zopet smo v sklopu projekta Čas za nas soustvarjali popolne družinske počitnice. Tokrat nas je pot povedla v sam severovzhodni konec države, natančneje v prleške Banovce. Naš podaljšan vikend smo začeli tako, kot se spodobi – s kopanjem. Naša je utrgana na vodo, noro rada jo ima in seveda pri svojih dopolnjenih dvajsetih mesecih želi že vse narediti sama. Tudi plavati hoče sama, čeprav se pogosto kar prekucne v vodi. Vseeno takoj zbere svoje moči in krili dalje. Seveda sama, kolikor je to mogoče daleč.

Ker sem človek nadpovprečno dolgih okončin, imam posledično tudi nekaj več bolečin v križu. Zato sem se odločil, da se prepustim varnim in veščim rokam maserke Albine, ki je zame izbrala azijsko masažo s snopki, katere glavne poslanstvo je bila regeneracija telesa. Najprej mi je ponudila tangice za enkratno uporabo, ker pa seveda tistega trakca še nikoli nisem vlekel nase, sem jih narobe obrnil, tako da je moj junak prosto po Prešernu bingljal naokrog. Hitro me je opozorila na mojo preprosto zmoto in najin 90-minutni ples se je lahko začel.

Gnetla me je do onemoglosti. Medtem ko me je ona spraševala, če je olje, ki ga zliva po meni, prevroče, je mene zanimalo, če je zaradi mojih trdih mišic že kaj utrujena. Ko se je premaknila na vrat, sem imel občutek, da sem ji že kaj hudega storil, kajti resnično se me je lotila temeljito in z vso močjo, ki jo njeno telo premore. Vprašala me je, če boli, pa sem ji odgovoril, da mora. Če ne boli, ne šteje. Sicer sem pa na dopustu s samimi babnicami, tako da sem bolečine vajen.

Prerojen in osvežen sem se podal novim izzivom naproti. Ogledali smo si čebelarski muzej, kjer sta mamica in Višnja degustirali med in medenjake, očka pa medičke. Vsakomur svoje, kaj ne? Nato smo obiskali gusarsko ladjo, ki je v neposredni bližini tega majhnega in ljubkega hotela v Termah Banovci in nas je gusar Edi krstil, nahranil, pregonil in predvsem nasmejal. »Enkrat gusar! Vedno gusar!«, so vpili. Višnja je to potem ponavljala še v svojem spanju.

Imel sem še eno sila prijetno zadolžitev, in sicer da preizkusim prleško kulinariko. Nekdo se pač mora žrtvovati za druge, kaj pa čmo. Ne razumem ljudi, ki pravijo, da se ne morejo odločiti, če je preveč stvari na izbiro. Jaz grem pač prvo rundo, kjer si naložim vsakega po malo, potem grem pa drugo rundo, ko si naložim tiste jedi, ki so mi bile prvič najbolj všeč. Bograč, dödoli, pajani kruh, bujta repa, gibanica, ni da ni. Preproste čenče domačinov pravijo, da Prekmurci ne doživijo visoke starosti, ker v življenju tako dobro jedo, da jim je še sam buh fouš.

Nad banovskimi termami je bila preprosta družinica Marolt navdušena. Majhno, prijetno in domače in če uporabim slogan avtomobilske kampanje izpred nekaj let, ima čisto vse, kar imajo veliki. Še največ mi pomeni, ko vidim utelešeno srečo v svoji tamali. Ki komaj čaka našo naslednjo dogodivščino in kateri je resnično pomembno le to, da je naša družinica skupaj. Šele ko človek nekaj časa potuje po različnih koncih Slovenije spozna, kako docela čudovita dežela je to. Vsak predel ima nekakšne svoje značilnosti in posebnosti, zaradi katerih je čaroben. In čeprav smo kleni dolenjski lokalpatrioti, ki stojimo za svojimi griči in dolinami z vsem svojim bistvom, smo se včeraj zavestno odločili, da se v Banovce zagotovo še vrnemo. In to kmalu.

Kaj mi pomeni največ v življenju? Nasmeh in sreča moje tamale. Tokrat nam je to resnično uspelo.

 

Objava je nastala v sodelovanju s Sava Hotels & Resorts

 

11,742 total views, 3 views today