Čemu, zakaj?

Čemu, zakaj?

Pogosto me vprašajo, zakaj sem sploh začel pisati. Pogosto povem, da nisem prepričan, vendar nekaj v meni dobro ve, kaj me je pognalo v to. To je bila bolečina, ki sem jo nosil v sebi. In bolečino, ki sem jo nosil v sebi, ki me je spremljala na vsakem koraku, sem predelal tako, da sem pisal. Pisal sem sebi, nagovarjal sem sebe. Ko sem razčistil pri sebi, sem sprejel novo realnost. To je bil dolgotrajen proces, na katerega pa sem ponosen. Ker ljudje, ki niso nikoli bili v tej situaciji, tega ne razumejo. Ne razumejo, kako boli, če izgubiš nekoga, ki ti je še včeraj pomenil največ. Ne razumejo, kako se človek počuti, če se mu svet podre iz danes na jutri. In nimajo nobene jebene pravice, da ocenjujejo dejanja nekoga, ki je obstal v tem prostoru in času in ne najde poti ven.

Ne obstaja težje stvari, kot pa to, da razčistiš smrt nekoga najpomembnejšega pri samem sebi. Bil si celota, sedaj pa so tvoji delčki razmetani na docela ponesrečenih mestih. Sprašuješ se,  kaj bi ti lahko storil, da bi bilo drugače. Sprašuješ se, zakaj se je to zgodilo ravno tebi. Sprašuješ se, če si si to na nek način zaslužil.

Seveda si nisi, tega si ne zasluži nihče. Zaslužiš si sto in tisočkrat več. Zaslužiš si tisto srečo, ki jo ima 99 odstotkov ljudi za samoumevno. Da imaš nekoga do obisti rad in da bo ta nekdo s tabo do konca vajinih skupnih dni. Ker pa ga ni več, si izgubljen. S tal pobiraš te polomljene delčke sebe, svojega nekdanjega bistva, pa tega ne znaš več sestaviti skupaj.

Nikoli več ne boš isti, ne delaj si utvar. Življenje te preizkuša na najbolj okruten  način, s tem da ti ga povsem obrne na glavo. Iščeš luč na koncu tunela, pa cel svet zgleda tako temačen, da ne razločiš niti najbolj osnovnih oblik.

Rešitev je samo ena. Če si nekdaj mislil, da je le ena oseba tvoj cel svet, odkriješ nekoga drugega, ki ima potencial, da zapolni luknjo v tebi. Nadomestil jo ne bo nikoli, to je povsem iluzorno. Ponuja pa ti neko novo ljubezen, nek nov smisel življenja.

Ljudje, ki niso nikoli nikogar resnično izgubili, radi rečejo, da sčasoma manj boli. Kurac manj boli. Boli toliko ali še bolj kot je tisti prvi dan, ko nisi vedel, kje imaš glavo in so vsi včerajšnji problemi delovali tako smešno banalni. Sčasoma več stvari pozabiš. Kako se je smejala, kaj je rada jedla, kako sta se bockala …  Sčasoma pozabiš, pa ni zato čisto nič lažje. Oklepaš se le še pozitivnih spominov, ker so slabi zbledeli. Edini način, da shajaš, je ta, da ohraniš tisto dobro.

Ljudje, ki niso nikoli nikogar resnično izgubili, ne bi smeli tolažiti tistih, ki so. Ker resnično ne vedo, kaj se dogaja v njih. Ker ne razumejo bremena, ki se je iz nepregledne višine usulo na njih. Ni večje žaljivke od te, da ti nekdo v tem primeru reče, da razume, kako se počutiš. Izgubo vsak dojema na svoj način. Vsak se z njo spopada, nekdo uspešno, drugi manj. Vsakega pa to zaznamuje do konca življenja.

Pomembno je, da v tem primeru vso ljubezen, ki jo premoreš, usmeriš v tiste, ki si to resnično zaslužijo. Tako ohranjaš tistega, ki te je zapustil, večno pri življenju.

Za A.

 

12,921 total views, 6 views today

2 Comments

Komentiraj

Tvoj e-naslov ne bo viden.

Lahko uporabi naslednje HTML atribute: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <s> <strike> <strong>

*