Vsi mi smo retro

Vsi mi smo retro

Ljudje smo sila zanimiva bitja. Vse, kar se je zgodilo v naši osebni preteklosti, se nam zdi veliko boljše kot sedanjost. Pogovor začnemo s tistim »A se spomniš, kako je to bilo v našem otroštvu? Blagor nam. Tamali so danes za to prikrajšani.« Nadaljujemo pa ga s tem, da malega otroka, ki še ni sposoben odgovoriti na naše monologe, poučimo, kako mi nismo nič imeli in smo zato vse toliko bolj cenili. V glavnem, če se tega zavedamo ali ne, če si to priznamo ali ne, je vsak med nami nostalgik. Pravzaprav smo vsi retro.

In kaj je retro za generacijo, rojeno v osemdesetih? Vse, kar je povezano z bivšo jugo. Tito. Malinovec. Vučko. Jahorina na Monopolyju. Pejček. Fičko. Yugo. Stojadina. V tem vrstnem redu. 505 sa crtom. Ledo. Črna polovica Viki kreme. Bazooka. Šime, ki lovi ribe. Vseh teh reči se spominjamo z neizmerno naklonjenostjo. V nas sproščajo hormon sreče.

Zato nisem pomislil dvakrat, ko so me povabili, da se z družinico udeležimo Kasaške dirke vaše in naše mladosti na stožiškem hipodromu. Za tiste, ki ne veste – na eni strani ceste se razprostirata stadion in dvorana, na drugi strani, točno tam ob gozdu, kamor vodi že skoraj podeželska cesta, pa nam svoje galantno gibanje prikažejo konjički.

Vedno bolj opažam, da je moj otrok sila dojemljiv za vse, kar mu okolica ponuja. Ko smo prišli na hipodrom, je najprej od daleč opazovala dirke. Nato si je ogledala stojnice, kjer je lahko videla stvari, ki jih je njen očka še uporabljal, njej pa so delovali pa sila tuji. Šli smo na točen sladoled, mamica si je privoščila kavico iz prave đezve in smo se usedli na klop misleč, da je na vrsti pavza.

Narobe. Narobe sva mislila. Tamala je namreč zagledala, da se za stojnicami skrivajo konjički, ki jih lahko pobožaš. Seveda smo morali takoj tja. Vendar samo božanje ni bilo dovolj. Opazila je namreč njenega skoraj vrstnika, ki je konjička jahal! Še mene je presenetila, kako odločno si je zaželela, da bi ga ona tudi. In je šla. In se ni nič bala in je potem hitela domov, da še babici in dediju pove, kako je ona jahala in božala konjička. In ker imam vse to zabeleženo tudi v video formatu, to sedaj najmanj dvajsetkrat na dan tudi skupaj pogledamo.

Kar me je še najbolj presenetilo je bilo dejstvo, da je bilo na hipodromu polno otrok vseh starosti. Polno mladih družinic in še več psov. Na travi so kraljevale odeje za piknik, kjer je poležavalo in staro in mlado. Nikoli nisem pričakoval, da je lahko hipodrom tako zbirališče in zatočišče za otroške veselje, zato sem ga takoj ponotranjil.

Moj dedek in babica sta tudi pred leti imela konje. Do njih sem vedno gojil strahospoštovanje, te mogočne živali milih, a izrazitih potez. V njihovem pogledu se lahko mlad človek kar izgubi. In njihova mehka dlaka, ki kar kliče po tem, da jo pobožaš. Na kmetih smo imeli konje za kmečka opravila. Vseeno so bili vedno več kot žival, bili so kar nekakšen podaljšek družine. In se zopet vračamo k našemu nostalgičnemu začetku.

Če združiš retro/yugo pridih, ki ga je podkrepila še prava disco jugo glasba iz gramofonov, razigrane otroke in te čudovite, skoraj magične živali, dejansko doživiš nekaj posebnega. Kasaškemu klubu Stožice je uspel veliki met. Mi smo bili prvič tam, pa se zagotovo vrnemo septembra, ko bo na sporedu nova športno-zabavna dogodivščina za vse, tema te je pa še ovita v tančico skrivnosti. Tamala bo tako imela novo priložnost, da zajaha konjička. Očka, sentimentalen moški zgodnji srednjih let, pa sedaj obuja spomine na čas, ki ga je sooblikoval in v njem zapustil številne lepe in nepozabljive spomine.

 

Objava je nastala v sodelovanju s Kasaškim klubom Stožice Ljubljana

6,250 total views, 5 views today

Komentiraj

Tvoj e-naslov ne bo viden.

Lahko uporabi naslednje HTML atribute: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <s> <strike> <strong>

*