IV. & V.

IV. & V.

Prva tri poglavja preberi tukaj.

IV.

»Zakaj vedno kradeš te stvari? Ne potrebujeva jih. Kaj nama bo tako veliko obeskov? Par ključev imava, nič več. Sedaj si si zatlačil v žep tudi že vsaj deset loterijskih srečk. In pet čokoladk. Potem jih boš pa zopet le zmetal v en predal in to bo to.«

»Ne razumeš, draga,« ji začnem razlagati. »Tega ne jemljem, ker bi to potreboval. Tudi ne zato, ker bi imel neustavljivo željo po kraji. Vzamem, ker pač lahko. Ker ni nikogar, ki bi mi to preprečil. Vsaj trije so videli, kako si jih tlačim v žep, pa nihče ni rekel besede. Večji problem je v tem, zakaj nihče ni nič rekel. Česa se bojijo? Mene, neznanca? Ali dejstva, da se končno, vsaj enkrat, izpostavijo? Ljudje so bojazljivci, želijo le, da jih pustimo pri miru v njihovem sivem vsakdanu, da jih nihče ne opazi, da jih nihče ne ogovori. Raje vidijo, da nekdo naredi kaznivo dejanje, pa zato ne plača nobenih posledic, kot pa da povzdignili glas. Postali smo družba bojazljivcev, strahopetcev, mehkužnežev, nevredni obstoja. Zato to počnem. Ker upam, da se bo enkrat nekdo javil. Da me bo potegnil za rokav ali nadrl. Da me bo preklel na mestu ali zatožil policiji. Ali pa – zamisli si to čudovito situacijo! – da me celo nekdo poizkuša udariti. Da pokaže nekaj čustev, nekaj prvinskega v sebi. Da bruha ogenj pravičnosti.«

»Pravi Robin Hood si, res,« mi reče. A ne more skriti nasmeška, ki se sramežljivo nakazuje v kotu njenih živordečih ustnic. Tako lepe, polne ustnice ima. Čeprav me ošteva, razume moje dejanje. Razume me. Dobro ve, da tega ne počnem iz kakšnih kleptomanskih vzgibov ali zaradi materialnega zaslužka. V vsakem primeru bom vse razdal, kot vedno. »Ampak zakaj misliš, da te ne bo nihče ovadil? Jaz bi te, če te ne bi poznala.«

»Seveda, draga, ampak ti si drugačna. Ti se nisi skrila za krilo svoje mame v upanju, da te nihče ne opazi do tvojega štiridesetega leta. Ti si redek primer izumirajoče vrste.« Sprehajava se po razmočenih mestnih ulicah mimo klošarja, ki zopet leži v luži svojega urina. Vedno je tam, to je njegov dom. Umazan kot so umazane ulice, kjer mu le kovinska ograja ponuja nekaj malega zavetrja. Tistih deset srečk dam kar njemu. Čeprav je bil videti že sedaj srečen, morda jih sploh ne potrebuje.

»Vidiš tega možaka? Nad njim se vsi zgražajo. Da je izmeček, da zapravlja svoje življenje, da je zapit razdiralec lastne družine. Ampak lej, on se vedno smeji. Nisem ga še videl žalostnega. Vedno lepo pozdravi, čeprav živi v tem sranju. V lastnem sranju. Kdo ve, morda sem mu naredil medvedjo uslugo s tem, ko sem mu dal srečke. Kaj pa, če dejansko kaj zadane in ga denar pokvari, kot je že marsikoga?« Ko sem to razmišljal, sem stekel nazaj in mu dejal, da zamenjam srečke za čokolade. In litrco. Takoj je bil za. Srečke sem raztrgal in jih odvrgel.

Sprehajala sva se dalje. »Kaj pa če je ta možak dejansko tako samokritičen, da je ugotovil, da bi bil slab oče in je raje zbežal iz svojega doma? Morda ni hotel pretepati svojega sina, kot je njegov oče njega. Morda je čutil v sebi agresivne vzgibe, pa se je ustrašil, da jih ne bo znal kontrolirati. Problem v ljudeh je ta, da vedno obsojajo. S tem, ko obsojajo druge, pa opravičijo sebe. Vedno se primerjajo. In lažje se je primerjati s tistimi, ki so po nekih družbenih standardih nižje na lestvici. To namreč pomeni, da delajo nekaj bolje kot drugi. Ampak ne zavedajo se cene, ki jo plačujejo zato. Leta in leta sedijo v svoji mali, zatohli pisarni, opravljajo eno in isto delo, ki bi ga lahko namesto njih opravljali tudi šimpanzi, pijejo v istih gostilnah, kavica ob isti uri, gledajo iste brezvezne serije in svojo nezadovoljstvo nad tem, kar so postali, prelagajo na ostale družinske člane. Ampak lej, ko pa pridejo na obisk sosedje, so pa vsi nasmejani, govorijo iste vljudnostne fraze, so vsi laični strokovnjaki za vreme in nestrpno odštevajo minute do trenutka, ko se bodo gostje spokali domov. Zakaj je potem klošar, ki svojega bremena ne prelaga na nikogar drugega, karkoli manj? Pravzaprav je mnogo, mnogo več.«

Še močneje stisne mojo roko. Prsti se nama prepletajo. »Tako lepo tople roke imaš,« zagruli. »Ob tebi me ne bo nikoli zeblo.«

»Pozimi to prav pride. Poleti se me boš pa ogibala.« Čeprav vem, da se me ne bo. Še bližje se stisne k meni …

 

V.

Povsem hipnotiziran sem strmel v dviganje in spuščanje te naprave. Ne vem niti, kako se ji reče. Vem le, da ji pomaga pri umetnem dihanju. Dvigne in se spusti. In se dvigne in se spusti. Meh se napihne, nato zopet izprazni. Spremlja pa ga tisti komaj slišni zvok. Pogledam jo. Zgleda tako spokojna, brez skrbi na celem svetu. Pogledam te umazane bele stene. Vedno sem organsko zavračal bolnišnice. Sovražim vse pri njih. Izgled, vonj, funkcionalnost, vse. Babica mi je vedno rekla, da tudi zdrav človek v bolnici zboli. Vsaj medicinske sestre so prijazne z mano. Nekaj časa so mi še vztrajno prigovarjale, da moram kdaj zapustiti sobo, da moram kaj jesti, da moram na zrak, sedaj pa me preprosto pustijo na miru. To je vse, kar sem hotel. Da sem pri njej in da naju drugi pustijo pri miru.

Najtežje je bilo priti do spoznanja, da si v nobenem primeru ne smem postavljati pogojnih vprašanj. Kaj bi se zgodilo, če bi to storil drugače? Če bi se sam zapeljal tja? Če bi takrat raje odšla skupaj na sprehod? Če, če, če. Prepovedana beseda. Hudičev veznik, en zlobni zlog, dve skrajno nesramni črki. To moram izbrisati iz glave. Nikoli nama nič ne bo stopilo na pot. V to moram verjeti. To je le preizkus, najtežji preizkus, ki pa ga bova prestala. Še bolj naju bo zbližal, kasneje bova še večja. Lahko pa še vedno razmišljam o naju.

 

7,607 total views, 9 views today

Komentiraj

Tvoj e-naslov ne bo viden.

Lahko uporabi naslednje HTML atribute: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <s> <strike> <strong>

*