I., II. & III.

I., II. & III.

I.

»Nehaj se že praskat!,« se zadere iz drugega kota sobe.

»Če pa srbi, srbi kot svinja, ne morem nehat,« poučeno in mnogo tišje navržem v njeno smer. »Kaj misliš, da je to – izpuščaj ali kakšna alergija?«

»In na kaj si kar naenkrat postal alergičen?« Kvazi sarkastičnega prizvoka zadnje ugotovitve niti ne poizkuša skriti.

»Morda pa nate, draga moja,« ji dodam z narejenim nasmehom na obrazu. »A nimava zato kakšnih domačih žavb? Kaj od babice? Srbi kot noro. Kaj misliš, da je bolje, da je izpuščaj ali alergija? Nič mi ne diši.« Pogledam sem ga, karkoli je že to bilo. Na podlakti desne roke. Spominjal me je na obliko ene od skandinavskih držav, pa nisem točno vedel, katere. Zemljepis mi ni šel nikoli preveč dobro. Spoznavanje narave in družbe mi je bolj ležalo. Predvsem družbe, heh. Zu. Zelo uspešno.

»Izpuščaji se pojavljajo redko, alergične reakcije so pa bolj konstante,« pravi zvok iz drugega konca sobe. »Tako da drživa pesti, da je izpuščaj. Morda si pa alergičen na izpuščaje in si dobil najboljše od obeh.«

Pustil sem, da se poleže njeno navdušenje nad njeno ugotovitvijo. »Jebi se.« Dve besedi, ki povesta največ.

»Raje bi videla, če bi me ti.« Ni mi treba dvakrat reči, ozračje je primerno naelektreno.

 

II.

Tup, tup. Tup, tup, tup. Tup. Tup. Bolj ko sem poizkušal razumeti moj srčni utrip, slabše mi je to uspevalo. Neenakomeren kot misli, ki so krožile v moji glavi. Koliko časa že tečem? Petnajst, dvajset minut? Težko ocenim, ker nimam časa, da pogledam na uro. Zunaj je le malo nad ničlo, tako da se jasno vidi sapa, ki je posledica mojega globokega dihanja. Dvakrat, trikrat mi je že spodrsnilo. To se zgodi, ko tečeš povsem brez nadzora, ko pred sabo vidiš le cilj, ki ga moraš čim prej doseči. Padel sem le enkrat, pa še takrat sem se le malo močneje opraskal. Koliko imam še do cilja? Zdi se mi, da približno deset minut. Težko diham, čutim, kako so noge iz koraka v korak težje, svoje telo priganjam do njegovih skrajnih meja. Vendar ne smem odnehati. Ne smem popustiti, niti za trenutek. Če popustim, izgubim. Oziroma, kar je še toliko bolj pomembno, če popustim, izgubi.

Telefon. Spomnim se le odsekov pogovora. Ona. Nesreča. Resna nesreča. Intenzivna. Jok v ozadju. Zdravniki ne povejo nič. Počasi, ne razburjaj se, vse bo še dobro, te pride kdo iskat. Takrat sem telefon že izpustil iz rok in tekel po stopnicah našega stanovanjskega bloka. Seveda je bilo najino enosobno stanovanje v petem nadstropju, dvigalo pa pokvarjeno. Čeprav je zunaj mrzlo, nisem imel časa, da se oblečem. V kratki majici in razvlečeni, prenošeni trenirki se prebijam čez tiste mestne ulice in poti, ki sem jih že tolikokrat prepešačil. Nimam časa, da bi me zeblo. Poizkušam se osredotočiti na eno stvar, zato da odmislim opozorila telesa, ki me opominjajo, da tako ne bo šlo več dolgo. Če razmišljam o drugih stvareh, mi morda uspe. Mora mi uspeti. Če mi ne, sva izgubljena, v to sem prepričan.

Torej tečem. Torej razmišljam. Tečem in razmišljam in spotoma pobiram začudene poglede naključnih mimoidočih. Skoraj sem zbil možaka na tla, ko sem zavil na drugo ulico. On me seveda ni pričakoval, jaz ga kakopak nisem predvideval. Tudi kletvice, ki jih je izustil v mojo smer, so se izgubile v mrzli novembrski noči.

Vidim obrise cilja. Še kakšna minuta, še kakšnih petsto metrov. Opotečem se v avlo bolnišnice, na začudenje vseh zbranih. Tudi teh ni veliko, ker je večer. Vseeno jih je več kot ponavadi ob tej uri, kajti zgodila se je resna nesreča. Kje je intenzivna? Dvakrat, trikrat se manično zaderem, preden gospa v belem s prstom pokaže na mojo desno. V deliriju se poženem tja, na svojo desno, kot da bom za vrati dobil dokončen odgovor. Tup, tup, tup, tup, tup. Srce je dobilo ustaljen ritem. Občutek imam, kot da ga bo razneslo, kot da bo vsak čas postal preveč za mojo telo.

Trije medicinci me zadržijo, da ne vstopim v sobo, kjer pravkar poteka operacija. Derem se, slinim, brcam okoli sebe, vendar so mi med tekom že dodobra pošle moči, tako da se mi ne uspe izviti iz njihovega primeža. Obsojen sem na trenutni poraz. Lahko le čakam v kotu čakalnice. Sedim in si pulim lase, pokam členke, rišem nevidne kroge v zraku, se vstanem in hodim gor in dol, kričim, naj mi že kaj povedo, medtem ko nejasne misli zabijajo nevidne kole v moje možgane. Glava me boli, plavam v lastnem potu, ko se za hip zagledam v odsevu steklenih vrat. Grozljiv prizor grozljivo zdelanega bitja.

Umirim se. Zvem, da še dolgo ne bodo vedeli nič. Da je operacija zelo resna in da bo trajala več ur. Nekdo mi celo predlaga, naj grem domov spat. Kar nasmejim se ob tem predlogu. Ne zaveda se, da me brez nje ni. Ne zaveda se, da sem trenutno tudi jaz na tisti operacijski mizi. Da me kirurg prav tako reže, le da mene po živem telesu, da sem pri zavesti in občutim čisto vse. Največ, kar sem bil sposoben narediti, je bilo to, da sem šel na WC, spil nekaj mrzle vode iz pipe in si zmočil obraz. Ne verjamem v spodbudne besede, zato jih tudi nisem zaupal raztresenemu odsevu v ogledalu. Zdaj že vem, da ne morem ubežati svojim mislim, zaključkom, ki se tvorijo v moji glavi. Po naravi nisem pesimist, ampak ko sem za trenutek vdrl v operacijsko sobo, sem videl, da kirurg operira njeno glavo. Tudi zdravstveno področje mi ni najbolj blizu, ampak toliko že vem, da to ni dober znak. Če zjebaš glavo, zjebaš vse.

 

III.

»Zakaj moram tu sedeti nag? Zebe me, pa še neprijetno je. Kako dolgo bo to trajalo? Kaj naj naredim s tičem, kaj naj ga pospravim, da ne bo v napoto? A ne bi najela nekoga, da sedi tukaj namesto mene? Koliko sva mu pripravljena plačati? Ali ne bi bilo bolje, če bi namesto mene tukaj sedela gola ženske? Ženske linije so ti gotovo bližje kot moške, kaj misliš?« Vprašanja so kar letela iz mene, nisem jih mogel zadržati. »Zakaj mi je tokrat prvič nerodno pred tabo?!« Zadnje vprašanje sem kar zakričal. Morda sem pričakoval, da bom preglasil nesmiselnost svojih trapastih občutkov.

»Sedi in bodi tiho in pri miru,« mi je rekla, ko je za trenutek pokukala izza platna. »Rekla sva, da bom naslikala akt in to tudi počnem, dragi.«

»Mje-mje-mje,« sem jo ponesrečeno oponašal. »Nikoli nisva določila, da bom jaz ta, ki bo nag. In ta slika naj bi potem visela v najini dnevni? Da bo moj tič vsakemu na ogled?«

»Bodi tiho,« mi je odrezavo še enkrat povedala. »Lepega tiča imaš. Ženske bodo zavidale meni, moški pa tebi. Cmizdra.«

Zalotil sem se, kako jo skrivoma opazujem, vsak njen najmanjši premik, in ga skušam v mislih opisati karseda poetično. Ni mi šlo preveč dobro. »Vedno sem mislil, da boš svoje šolanje na umetniški akademiji izkoristila za kaj bolj pomembnega, kot je akt tvojega stalnega cimra.«

»Dobro veš, da ne maram, da nama praviš cimra,« jezno zabrusi. »Poleg tega ti bom pa naredila lepše trebušne, kot jih imaš v resnici. Tako da mi moraš biti pravzaprav hvaležen.«

»Kaj pa rabiš popravljati pri mojih trebušnih?« Stiskam kožo okoli trebuha, ga vlečem notri, tipam svoje ploščice, blago zakrite z nekaj odvečne kože in rahlih puhom.

»Kakšno pivce preveč, dragi.«

»Fama, bejba, to je čista fama. Ravno zadnjič sem se pogovarjal z enim mikropivovarjem, ki mi je dejal, da je zelo veliko žensk teh, ki pravzaprav vodi te pivovarne. In vse so mično postavne. Kot pri vsem drugem, je tudi pri pivu vse odvisno od tega, kako oziroma koliko ga doziraš. Če ne pretiravaš, se ti čisto nič ne pozna.« Vso to govorjenje o pivu me je močno ožejalo. V glavi sem že odpiral pločevinko mrzlega, s tistim božanskim zvokom, ki ga proizvede ob odprtju. Tssskk …

 

Tako pa sem še vedno sedel na tem stolu in čakal na odrešenje, ki nikakor ni prišlo iz njenih ust. Spomnil sem se, da sem jo prvič videl v precej podobnem položaju. Prijateljici sem na dom prinesel neke knjige iz bukvarnice, ko izza enega od platen v njeni dnevni sobi – ta kolegica si je domišljala, da je umetnica v nastajanju in je pogosto gostila prijateljice, ki so delile njeno strast – pogleda ta neverjetno čist pogled. Oči, ki so se smejale, ki so bile radovedne in radožive.

Takrat sva bila še tako mlada. Mislim, da je tega sedaj šest, sedem let. Jaz bruc AGRFT-ja, ona zadnji letnik nekakšne zasebne gimnazije. Ko sem se pogovarjal s kolegico, sem skrivoma gledal le v tisti par oči izza platna. Občutek sem imel, kot da se poznava že celo večnost. Občutek sem imel, kot da se ljubiva tam pred vsemi, pa nobeden tega sploh ne opazi. Izgubil sem se v teh očeh in takoj na mestu sem vedel, da nočem nikoli najti poti nazaj. Ritensko sem zapuščal prostor, ne da bi gledal kamorkoli drugam, kot pa v tretjo platno z leve. Mrmral sem nekakšne nerazumljive idiotizme, kajti glava je šla nekam povsem drugam. Ko sem izgubljen, veliko govorim, ponavadi povsem brez repa in glave. Ko so se vrata za mano končno zaprla, sem vedel, da jo moram dobiti. Čeprav je celotna situacija minila v dobri minuti, je zame trajala celo večnost. Še danes se spomnim vsake malenkosti.

Ko sem se vračal domov, sploh nisem hodil, ampak lebdel. Srce mi je razbijalo tako hitro, da sem se za trenutek še ustrašil za svoje zdravje. Za kakšno srčno kap sem bil namreč občutno premlad in v preveč zgledni formi. Na obrazu pa se je izrisal tisti najbolj trapast nasmeh, ki je ostal tam do konca večera.

Ona. Seveda sem njeno telefonsko hitro izbrskal. Nadaljnji korak je bil še toliko lažji, ker sem iz zanesljivih virov (uganili ste, gre za tisto kolegico) slišal, da je tudi ona navdušena nad mano. Naslednji dan sem jo pospremil iz šole domov. Tudi naslednji in še naslednji. Nad faksom sem obupal. Že tako sem bil docela obupen igralec, sedaj pa, ko sem izgubil še svojo glavo, pa tam res nisem imel več kaj početi.

Čeprav ni šlo za brezglavo zatreskanost. Bolj sem jo spoznaval, rajši sem jo imel. Tudi njene male ekscentričnosti niso bile nič drugega, kot pa simpatične v svoji enkratni silovitosti. Vse je doživljala na deseto potenco. To je taka energija, da se je ne da opisati, kaj šele, da bi jo lahko ujel med te vrstice. Utelešena čista energija vsega, kar je dobro. Nisem najbolje razumel, kaj je videla v meni. Razcapan, raztresen fant, čigar besede so prehitevale misli, čigar čustva so bila nedorečena, ki ni imel nikoli nikogar, ki bi mu bil pripravljen vsaj prisluhniti. Morda je v meni videla priložnost, da me reši. Bolje rečeno nekoga, ki potrebuje rešitev. Kajti drvel sem navzdol, strmo in z naraščajočo hitrostjo, v nekakšno brezno zla, kjer bi me svet dokončno zavrgel.

Na začetku sva se skrivala. Njeni me seveda niso smeli videti, ona dekle iz višjega, pompoznega razreda in jaz, ki sem v nekaj mesecih spoznal vse »kralje ulice« v Ljubljani. Bolj mi je pripovedovala o svojih starših, manjša je bila v meni želja, da jih sploh kdaj spoznam. Slab izgovor za zakonski par, ki je za kuliso sorazmerno srečnega meščanskega življenja prinašal nepregledno veliko vzajemnega psihološkega nasilja in grozljive tišine, ki sta jo pogojevala nerazumevanje in nezmožnost enakovrednega komuniciranja. Torej je začela pri naju nezadržno rasti ideja, da drugih ne potrebujeva. Jaz sem bil seveda nad tem navdušen, kajti to pomeni, da je v mojem življenju ena oseba več, ona pa je morala plačati veliko višjo ceno. Pustila je vse za sabo, varno zavetje in predvidljivo prihodnost, finančno preskrbljenost.

Vrtala je vame. Dobro je vedela, da nisem maral govoriti o svojih starših, ampak je kmalu ugotovila, da prenašam s sabo preveliko breme. O očetu, ki se je predajal alkoholu in zgodaj izginil iz mojega življenja, o mami, ki je naredila samomor, ker ni zmogla bremena bolezni. Moral sem ji opisati svoja čustva. Pred njo sem se moral povsem razgaliti. Strah, da postanem podoben očetu in se zaljubim v steklenico, jeza, ker mama ni videla v meni pomoč, ki jo je potrebovala, da prebrodi bolezen. Z glavo v njenem naročju sem izlival iz sebe vse tisto, kar me je vleklo navzdol. In ona je trpela z mano. Postajala je še toliko bolj jezna na svoja starša, ker nista nikoli zares poizkusila ljubiti eden drugega, čeprav sta imela vse. Takrat sva se odločila, da bo najina zgodba drugačna.

 

9,525 total views, 12 views today

2 Comments

Komentiraj

Tvoj e-naslov ne bo viden.

Lahko uporabi naslednje HTML atribute: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <s> <strike> <strong>

*