Višnjina zgodba

Višnjina zgodba

Takoj mi je bilo nekaj sumljivo, ko smo vstopili skozi velika drsna vrata in sem zagledala znan prizor. Veliko preddverje, mize, bar in predvsem mojo mini fontano s kamenčki. V toplicah smo, v toplicah. Jes, jes, jes! Zato je očka otovorjen kot zdelana mula, mami pa nosi le previjalno torbo. V dvigalu že hočem pritisniti številko, ker sem si jo zapomnila od zadnjič. Sicer oči še komaj držim odprte, ker je že skoraj poldne in smo se dolgo peljali, ampak vztrajam, tega ne smem zamuditi.

Najprej gremo na kosilo. Seveda takoj nerodno stečem v otroški kotiček, pogledam okoli sebe in vsem, še natakarju, rečem: Čič. Menda niso pričakovali, da se bom sama igrala. Očka godrnja, da bo omedlel, če ne bo takoj jedel, ampak njega vsi kar preslišimo, lažje je tako. Otroci dobimo še čisto svoj zdrav in slasten obrok, ker pa sem preveč vznemirjena, da bi lahko jedla, se je za žrtveno jagnje ponudil – uganili ste – očka. Vse je zmazal.

Ko smo prišli v sobo, sem se takoj ulegla na posteljo in zaspala. V trenutku in za dobre tri ure.

Potem slišim očka, kako dopoveduje mamici, da bi spali lahko tudi doma in da grem on v bazen, z nama ali brez. Takoj se zbudim, vse razumem. Bazen, bazen, bazen! Jes, jes, jes! Komaj sem že čakala, da spet malo namočim guzo, ta zima se kar vleče in vleče.

Otroci na bazenu smo tako raztreseni iz povsem preprostega razloga. Preveč je vsega, kar nam je všeč. Ne vem, ali bi šla v otroški bazen, v tavelkega, v tistega z mehurčki ali v tistega toplega. Tja ne greva, pravi očka, ker starejšim še hitreje kaj uide kot otrokom. Ne vem, ali bi metala žogice, špricala neznance, poskusila potunkati druge otroke ali kaj četrtega. Vem samo to, da moram biti vseskozi v pogonu, kajti če se samo za trenutek usedem na ležalnik, bo očka to izkoristil zato, da bo šel na pivo. In tam se zna mudel kar zadržati.

Po slastni in zdravi večerji zopet hitro omagam. Z mamico kar napodiva očkata na kavč, da je več prostora za naju. Spim deset ur v kosu. Očka pravi, da se že samo zaradi tega splačalo priti.

Naslednji dan sem že vedela, kaj me čaka. Tekala sem po hodniku, podila velike ljudi iz otroškega bazena (ta ni za vas!) in metala kamenčke v fontano. Popoldne sem spet zaspala za dobre tri ure. Očka je nekaj bentil, da bomo prespale dopust, pa sem mu rekla, da se bo moral počasi odločiti, can’t have it all, darling.

V teh treh dneh sem imela povprečen pulz 147. Nisem se mogla ali hotela ustaviti. Očka naju je varal, sem kasneje izvedela. Ko sva midve zaspali, je šibal v savno in to brez mene! To ni zate, se je skušal opravičiti, tam je polno prizorov, ki niso za take mlade in nedolžne oči.

Kar nisem se znala posloviti od Term Ptuj. Tam bi lahko kar živela. Mamica tudi, ker ne rabi nič kuhati in pospravljati. Naslednjič, ko odrasli vidite majhnega otroka, ki je komaj dobro shodil, pa že drvi hotelskih hodnikih in se ne zna ustaviti, ga nikar ne obsojajte. Samo lovi vso srečo, ki ga obdaja v tem trenutku. Jaz sem otrok poletja, zato rabim vodo. Jaz sem tudi očkatov otrok, zato rabim dobro hrano. In sem tudi mamina punčka, zato rada dobro in veliko spim. Če pa vse to združim, sem pa resnično kot Višnja na tortici, srečna do obisti.

 

15,822 total views, 6 views today

Komentiraj

Tvoj e-naslov ne bo viden.

Lahko uporabi naslednje HTML atribute: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <s> <strike> <strong>

*