Ali ni čudovito, kako človek z leti preraste določene stvari? Najprej so to igrače, potem so to mozolji, nervoza, brezciljno nalivanje z alkoholom, slabo prehranjevanje, strah pred drugimi in na koncu, čisto koncu ugotoviš, da si prerastel določene ljudi. To je najboljša stvar na svetu.
Ko sediš za mizo z nekom, ki je sopotnik na tvoji poti odraščanja in te kot iznenada zadane, da je ostal v določenem prostoru in času. Preprosto je ugotovil, da je dosegel vse in ne brca dalje. Zelo osvežujoče je, ko vidiš, da si naredil korak dalje. Ob tej ugotovitvi moraš pač tisto drugo osebo pustiti, da nadaljuje svojo pot, četudi se ti zdi napačna. Odrasteš takrat, ko drugim ne vsiljuješ svojega mnenja in ne obsojaš vsakega njihovega dejanja, ki ga ne razumeš.
Zaobljube so za strahopetce. To niso pogumne odločitve, ampak bojazljivi poizkusi, ki jih premikaš do onemoglosti. Ko človek v sebi začuti potrebo po spremembi, je ne sme nikoli preslišati. Ali urgentno reagiraš ali pa jo izgubiš za vedno. Časovna preložitev tako pomembnega impulza, ki izvira iz tvoje notranjosti, preprosto ne obstaja.
Kdaj potrebuješ nov začetek? To je vprašanje, na katerega lahko odgovori le vsak sam. Večji problem je v tem, da so ti odgovori pogosto neresnični. Kot je z vsako vredno stvarjo v življenju, potrebuješ za tehtne odločitve pogum. Če ga imaš, se vedno premikaš dalje. Če ga nimaš, sčasoma obstaneš v trenutku in času, pa se tega sploh ne zavedaš.
Torej si prerastel to osebo. Najbolj pomembno je, da se ne oziraš nazaj, ne glede na to, kako čudovita je bila vajina skupna preteklost. Spomini so okovi, ki te pritiskajo k tlom. Onemogočajo ti, da danes ustvarjaš jutrišnje spomine. Vse to si pripravljen narediti zato, ker si se nekoč z nekom imel dobro. Napaka.
Največja napaka ljudi je, da se bojijo biti sebični. Bojijo se biti samozavestni, zadovoljni v svoji koži. Potem te lastnosti iščejo pri drugih in jih seveda motijo. Vedno nas moti tisto, kar želimo spremeniti pri sebi. Dokler človek ne razčisti stvari pri sebi, je za druge bolj škodljiv kot pa koristen. Pogumen človek je tisti, ki se ne boji biti sam. Četudi drugi tega vedno ne razumejo. Ampak ni na njemu, da ga drugi razumejo. On mora poskrbeti najprej zase.
Zato ni lepšega od tega, kot da pustiš nekoga za sabo. To ni sebično, ampak edino pravično do sebe. Z odraščanjem in posledičnim staranjem naše motorične sposobnosti opešajo, naš um pa naj bi obenem dosegel vedno višje in višje ravni. Če tega ni sposoben, bo postal jezen nase. Ker se bo spominjal dni, ko je bilo vse lažje in lepše, ni pa sposoben videti lepo v stvareh, ki jih je imel prej za samoumevne.
Tudi prijatelj ni samoumeven. Tudi življenjski partner ni samoumeven. Morda sta nekoč resnično videla svet skoraj enako. Ampak sčasoma sta se vajini poti razšli, zato potrebuješ novega prijatelja ali partnerja. Na srečo ne bo ljudi nikoli zmanjkalo. Vedno je nekje nekdo, ki išče točno to, kar iščeš tudi ti. Ali ki išče točno to, kar nudiš ravno ti.
Torej brcaš dalje. Ne oziraš se nazaj, ne glede na to, kdo je ostal za tabo. Odločil si se, da veš, kaj hočeš v življenju. In da boš zaradi tega moram včasih sprejeti sila težke odločitve. Nobenih zaobljub, nobenih drastičnih sprememb. Če si upaš, najprej poskrbi zase.

52,281 total views, 46 views today