Samo vprašanje časa je bilo, kdaj bom dobila svojo rubriko. In kdaj bodo ljudje želeli izvedeti moje mnenje o otroških stvareh. Začela bom s Frido. To ni bila ljubezen na prvi pogled. Ko sem jo prvič zagledala, sem bila še vedno nekoliko skeptična. Sedaj pa sva že nerazdružljivi.
Kdo je Frida? To je roza opica v pikčasti oblekici. Ko sva prvič spregovorili nekaj besed, mi je omenila, da je iz 100 % ekološkega bombaža. »So what,« sem ji odgovorila v najboljšem Pahorjevem slogu. »A ti jaz zgledam, kot da jem presne torte?«
Najino spoznavanje je dalje potekalo nekako takole: prijela sem jo z obema ročicama in jo nesla k svojim ustom. Ugotovila sem, da je občutno prevelika zato, da jo pojem. Torej mi je takoj postala bolj enakovredna. Odrasli mislijo, da dojenčki dajemo vse v usta zato, ker hočemo vse pojesti. Pojma nimajo. Vse damo v usta zato, ker je to edini način, da ugotovimo, kakšne oblike je določena stvar.
Sumljivi/kosmati je zadnjič zopet glasno razlagal vsem, ki so ga bili pripravljeni poslušati (beri slastni in meni), da menda preveč zapravljamo za igrače. Obenem je pa le dan prej razglabljal, kako si raje kupi en pulover od Abercrombie & Fitch za sto evrov, kot pa da kupi tri od Pull & Beara, in vsako sezono enega vrže v smeti. Prav tako jaz čutim do Fride. Z mano bo večno, ker je narejena tako, da me spremlja vedno in povsod.
Danes sva najboljši prijateljici. Kadar jo vidim, se ji zmeraj nasmejim. Potem se pomeniva, kaj vse se nama je zgodilo, odkar sva se nazadnje videli. Oh, njej lahko čisto vse zaupam. Frida ima roza popek. Preprosto moraš zaupati bitju, ki ima roza popek. Ta mislijo samo pozitivne misli.

8,273 total views, 2 views today