Ko postaviš sebe na prvo mesto

Ko postaviš sebe na prvo mesto

Pred dnevi sem gledal kratko dokumentarno serijo od Willa Smitha, kjer je iskal ravnotežje med fizičnim in psihičnim v svojem življenju, pa si je zastavil eno vprašanje, ki je ostalo z mano – če bi lahko zamenjal mesto s komurkoli drugim, kdo bi to bil? Pa sem si v sekundi nemo, a odločno odgovoril: Z nikomer. Tukaj hočem biti. Tukaj sem srečen. Kot oče treh otrok, mož, povprečen trideset in nekaj letnik, ki še išče svoje točno mesto pod soncem, ampak je v trenutni situaciji povsem zadovoljen. Nočem vse. Želim pa si to, kar imam.

Ne gledam, če je sosedova trava »bolj zelena«. Verjetno je, pa to ni moj problem. Ne zanima me, če ima nekdo več denarja. Povsem dovolj ga imam, četudi ga za kakšno stvar kdaj zmanjka. Vseeno mi je, če drugi iščejo srečo na povsem drugih mestih kot jaz. Ker imam jaz svojo. Ne primerjam se z drugimi, ker drugi niso jaz.

Pa si ne delam utvar, da sem si ustvaril neko idealno življenje. Daleč od tega, ogromno težav imam, ki pa so ob pogledu na celotno osebno sliko tako nepomembni, da jih brez večjih težav odmislim. Nisem se zadovoljil, še vedno je pred mano veliko izzivov in ciljev. Ampak moja osebnostna rast se nadaljuje s tem, da si ne želim vedno več. Ampak da najdem srečo v tem, kar imam.

Tisti, ki se najbolj glasno smejijo, ponavadi v sebi skrivajo največ bolečine. Najbolj grozno mi je, ko nekateri ocenjujejo življenje drugih. Ker s tem ne dobimo čisto nič. Z ogovarjanjem. Primerjanjem. Blatenjem. Obrekovanjem. S tem ti nič ne rasteš. Kvečjemu se zelo hitro manjšaš.

Ljudje si tako grozno bojijo sebe postaviti na prvo mesto. Ampak na osebnostni lestvici si lahko samo ti na prvem mestu. To preprosto moraš biti. MORAŠ. Šele ko si zadovoljen v svoji koži, si lahko najboljši očka, partner, prijatelj, karkoli si zaželiš. Dokler pa sovražiš in dvomiš v lasten odsev v ogledalu, pa ne moreš izpolniti svojega bistva.

V vsej tej figurativni in dobesedni temi, ki nas spremlja te dni, ti je dovoljeno biti tudi svetloba. Pa ni dovolj, da greš skozi življenje z nasmehom na obrazu. Ampak da temu nasmehu tudi zaupaš. Da stojiš za njim, verjameš vanj. Da ne dovoliš vsaki malenkosti, da ga izbriše.

Če bi torej lahko zamenjal svoje mesto s komurkoli že, kdo bi hotel biti? Nekdo slaven, bogat, srečen, mlad, lep, po čem stremiš? Kdaj bo dovolj? Vsaka prehojena pot v življenju je dovolj dolga, da se od nje kaj naučimo. Vsaka prehojena pot je na svoj način težka in polna izzivov.

Preizkušnje so sestavni del življenja. Ne rabi ti biti vse in vsakdo všeč, to je nemogoče. Ljudje smo si tako različni, da so tudi naše vrednote povsem drugačne. Lahko pa si po lastnih željah oblikuješ tiste stvari, na katere imaš neposreden vpliv. Najprej je to tvoje mišljenje, tvoje dojemanje sveta. Ko se boš sprejel, docela sprejel, z vsemi pomanjkljivostmi, ki te tako odločno soustvarjajo, bo tudi odsev v ogledalu prijetnejši. Pa čeprav morda ni vedno najlepši. Ker je čudovita duša vedno veliko lepša kot najlepši obraz brez vsebine.

 

2,820 total views, 14 views today

Komentiraj

Tvoj e-naslov ne bo viden.

Lahko uporabi naslednje HTML atribute: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <s> <strike> <strong>

*