Opažam, da z naraščanjem števila otrok druge stvari strmo padajo. Raven energije. Ustvarjalni navdih. Število las. Pa se ne dam. Vztrajam in vzgajam, pa če je to zadnja stvar, ki mi uspe. Na srečo – v določenih primerih tudi nesrečo – sem pregovorno trmast, tako da se ne vdam.

Opažam, da sem imel včasih neverjetno veliko več časa. Kako nostalgično se spominjam teh dni. Ko sem lahko popoldan počival, jutro prespal, vikend prefeštal … Trenutno mi zmanjka kakšnih pet ur na dan. Pa sem odličen organizator časa, ampak z malo ne morem narediti veliko. Pa se zaradi tega smilim sam sebi? Ne, ne in ne, to je sestavni del osebnega odraščanja. Plačujem velik davek za še toliko večjo nagrado. Včasih zelo glasno in kričečo nagrado (če še ne veš, na koga ciljam, so trije in stari od enega do šest let), ampak vsaj naši so.

Težko bi rekel, da je to ravno čarobnost starševstva – vsaj zame ne, no -, ampak vsak večer se zbujam z drugim v postelji, pa se to ne sovpada z mojimi najstniškimi fantazijami. Včasih Vori. Pogosto Višnja. Tu in tam Zarja. Zelo redko Tjaša. Včasih mi kakšen leži pri nogah, drugič mi nekdo rine svoje male nožice ravno tam, kjer smo moški najbolj občutljivi, da me kdo lopne po glavi je že čisto običajen dogodek, včasih me sploh več ne zmoti. Pa sem upal na mirnejše noči v novi hiški, ker je zakonska postelja pač večja. Pa sem se motil.

Tudi zbujam se precej bolj zgodaj. Med tednom tista grozna vrtec/šola budilka, med vikendom pa tamali še prej vstanejo, zavedajoč se dejstva, da tisti dan vrtca/šole pač ni. Kot da imajo v sebi neki biološko budilko, katere edina resnična naloga je, da razžalosti slehernega starša tega sveta. Tako da sem kronično nenaspan. Sem ugotovil, da je spanec pri odraslih precenjen,  Lepotnega sem povsem pozabil. Te pomoči zame več ni.

Spanje otrok pa je druga pesem. Spanec je pomemben  in ko otroci lepo prespijo celo noč,  štejem to za dobro noč. Predvsem pri najmlajšem velja, suha noč je dobra noč. Nisem zahteven, to je dovolj. In nove Pampers Night Pants so res super. Ker ne premočijo. Ker jih tako simpl nastaviš na nikoli mirujočo dojenčkovo ritko, ker so potiskane s simpatičnimi nočnimi motivi. Šest let so plenice že sestavni del naše družine. Tako da sem že pravi Pampers mojster. S petimi zvezdicami.

Slišal sem že neke težko verjetne legende in basni o kvalitetnem spanju ob majhnih otrocih. Gotovo jih je napisal nekdo, ki nima svojih otrok. Tem lažem čisto nič ne verjamem. Ampak ker se iz tega ali onega razloga tako pogosto zbujamo, si sploh ne predstavljam, da bi ves nameden še menjal tamalemu plenico. Ma ni šans! Po moje bi mu dal moje boksarice.

Vedno so mi bili najbolj všeč tisti, ki so jamrali z nasmehom na obrazu. Ker predobro vedo, kako je včasih težko, ampak se še toliko bolj prekleto zavedajo, da živijo najlepše dni svojega življenja. Meni je pač všeč nekdo, ki se zna pošaliti na lasten račun. Ker življenje ni preveč resno, včasih simpatično, pogosto noro lepo.

Ko postaneš starš, se tvoje življenje povsem spremeni. In se potem spreminja še približno vsakih nekaj mesecev do konca tvojega življenja. Vsako obdobje prinaša nekaj novega, neznanega. Ne spreminjajo se samo otroci, ampak tudi mi. Odrasli. Starši. Vedno znova se učimo, vedno se pojavi kaj, kar nam je še neznano. Ampak nihče od nas pa ne bi šel nazaj v tisti čas, ko je imel ogromno prostega časa pa nič otrok. Kako grozno dolgočasno je bilo takrat!

 

Objava je nastala v sodelovanju s podjetjem Pampers Slovenija

3,372 total views, 2 views today