Nedeljska kolumna #3

Nedeljska kolumna #3

Poročilo: ta začetek septembra je za nas res nekaj posebnega. O novi bajti sploh ne razmišljamo preveč, ker preprosto nimamo časa. Sedaj so v ospredju tamali:

 

  • Višnja: naša novopečena šolarka je bojda s to izobraževalno ustanovo ful zadovoljna. To mora biti neka fora s puncami. Sicer ful stvari pozablja, ker je bolj raztresenega duha, drugače pa je vse kul. Pa zob se ji maje. Kmalu nas bo obiskala zobna miška. (Pripis: danes popoldne ji je izpadel. Pripravi kovance, Jure!)
  • Zarja: zamenjala je vrtčevsko skupino, vzgojiteljico in igralnico, ampak njej je vse okej. Nič se ne sekira, ona bo že. Da bi bil vsak otrok tako preprost, kot je ona. Ampak druga dva sta karakterno bolj po mamici, tako da imamo veliko več problemov s stvarmi, ki jih ne razumem.
  • Voranc: se te dni uvaja v vrtec. Pred dnevi ga je Tjaša prvič za malo dalj časa pustila samega, pa je tako vztrajno tulil, da je omagal in je že ob devetih spal pri vzgojiteljici v naročju. In z ninico v rokah. Ah, tej mamini sinkoti …

Rad imam indijansko poletje. Bojda bo z nami še nekaj dni, potem pa sledi bolj kislo nadaljevanje. Ampak po izredno mrzlem in deževnem maju smo imeli sedaj tri mesece in pol sončnega in lepega vremena. Menda bo to dovolj za te temačne dni, ki se počasi že nakazujejo. Menda sem si nabral nekaj moči.

Smrt in davki so bojda edini stalnici v življenju. Temu bi dodal še čas, ki prehitro mineva. Vendar ne objokujem preteklosti v vsej njeni čudovitosti, sploh ne. Dokler mineva hitro, se imamo lepo. Dokler se imamo lepo, smo tudi zdravi in je vse okej.

A veš tisto, ko nekdo zboli (kakšna malo močnejša virozica ali kaj podobnega) in to vedno pospremi z besedami: »Pa ravno sedaj, ko nimam časa, da bi bil bolan!« Komaj čakam junaka, ki bo z zamašenim nosom in med novim napadom kašlja dejal, kako je dvanajsti september odličen trenutek, da bo nagnal to virozo ven iz svojega organizma. Jaz računam, da bo pri meni ta »prosti čas« nastopil tam okoli desetega oktobra. Če že moram obležati, naj takrat, zdaj nimam časa.

Včasih sem za zapisovanje še tako preprostih misli potreboval optimalne pogoje, beri mir in tišino. Zdaj lahko nekaj tipkam, medtem ko enemu otroku glasno razlagam, da nimam nobene hrane v žepu mojih spranih kratkih hlač, drugi se mi obeša za vrat, ker je to kao kul in oh in sploh, tretji pa glasno izraža svoje nestrinjanje s tem, da še nismo šli ven in da se predolgo rihtamo. Medtem pa mi žena razlaga, v katero sobo in zakaj bi dala kakšno zaveso. Ampak zato moramo najprej izbrati primerno (beri lepo in posledično drago) karniso.

 

524 total views, 14 views today

Komentiraj

Tvoj e-naslov ne bo viden.

Lahko uporabi naslednje HTML atribute: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <s> <strike> <strong>

*