V življenju se poizkušam čim bolj držati pol-pol filozofije ali kakorkoli jo že poimenuješ. To pomeni, da imam dovolj, da me ne skrbi golo preživetje in lahko v tem uživam, hkrati pa imam še vedno želje in cilje ter se nisem pripravljen zadovoljiti. Vedno se izogibam skrajnostim, v vseh aspektih življenja. Nočem biti najboljši človek na svetu, s tem je verjetno preveč dela, ne želim biti tudi najslabši, to bi me utesnjevalo. Zadovoljen sem s tem, da sem dober za večino in odličen za peščico mojih najbližjih. Nočem biti najbogatejši človek na svetu, spet tudi ne najrevnejši. Če bom nekje vmes, bom čisto zadovoljen. Da imam dovolj, a ne bi imel nič proti, če bi imel še kaj več. Ne želim biti slaven, a hkrati tudi ne anonimen. Dovolj bo, da sem znan tistim, ki lahko v tem spoznanju uživajo.

Torej se skrajno resno izogibam skrajnostim. Mnogi sicer verjamejo, da je povprečje grozno dolgočasno, ampak ne delim tega mnenja. Včasih je čudovito v svoji preprostosti. Pokaži mi recimo srečno slavno osebo … čakam … čakam … še kar čakam … Ponavadi je ni, ker je cena te slave, po kateri nekateri tako vztrajno hrepenijo, občutno previsoka. Zanjo prodaš prevelik del sebe. Za mirno dušo, čisto srce in srečno glavo pa ni cene.

Zatorej verjamem, da je čisto okej, da si večino časa čisto okej. Lahko si tudi čestitaš za to. Nihče od nas ne bo dosegel vsega, lahko pa dosežemo dovolj, da globoko v sebi čutiš, da si na pravi poti. Da ima vse skupaj svoj smisel.

Mnogi zmotno mislijo, da nekateri starši živimo samo še za otroke. Jok, niti blizu. Oni so trenutno največji in najpomembnejši del mojega življenja, a nase še zdaleč nisem pozabil. Najprej na svoje dobro počutje, ki se potem lahko prenaša na partnerski odnos, to se izraža v vzgoji in odnosu do otrok in nato dalje ta energija prehaja v naš družinski vsakdan. Malo se kregamo, veliko smejimo, pogosto smo preglasni in betežni, večino časa pa srečni. Naše življenje še zdaleč ni idealno, a je za nas dobro, pogosto odlično. Zagotovo ni slabo. In smo tako našli eno skupno, všečno ravnovesje.

Vesel sem, ker se je začel julij. Čas je za mesečno siesto, predvsem glava bo počivala. Meni je prevroče, da bi bil hudo aktiven. Julij je za junij to, kar je januar za december. Mesec za počitek in regeneracijo. Vse sem dal od sebe, sedaj pa vidim (in voham) samo še morje in valove. Čeprav so v našem primeru oddaljeni še nekaj tednov.

Počitnice smo začeli na nam najljubši način – z obiskom Thermane Laško. Nekaj dni čistega brezdelja in popolnega veselja. Kot skupna nagrada za uspešno zaključeno šolsko/vrtčevsko leto in hkrati motivacija za naprej. Otroci so uživali predvsem v povsem novih toboganih (mišljeno predvsem za mlajše otroke) in otroškem čofotališču ter spray park na zunanji ploščadi. Midva s Tjašo pa sva navdušena nad tem, da je celotno kopališče, kjer so na voljo vodna doživetja za vso družino in imaš možnost prigrizkov v baru ali samopostrežni restavraciji, oddaljeno le minuto od naše sobe. Ker vsi vemo, da otroci v vodi hitro omagajo.  Na bazenih se vseskozi odvijajo tudi vodne animacije, tako da nam ni nikoli dolgčas.

Thermano imamo iskreno radi. Spet smo se preveč najedli, ampak smo zelo dobro in zdravo jedli. To je spet tisti pol-pol element. Sicer preveč, a zdravo, tako da ohranjamo ravnovesje. Zelo smo uživali, na koncu dneva smo bili popolnoma izmučeni. Zaradi vznemirjenja so naju otroci zjutraj prezgodaj zbudili, a so zato tudi zvečer toliko hitreje omagal. Pol-pol.

Ne stremim po idealnem življenju. Vseskozi pa zasledujem odličnega. Nikoli nisem povsem zadovoljen, nikoli preveč razočaran. Ne maram skrajnosti … zato pa dobro vem, koga imam rad, kdo in kaj me osrečuje. Življenje je zelo preprosto, odrasli pa imamo neverjetno sposobnost, da ga po nepotrebnem zakompliciramo. Opazujem otroke. Oni vedo, kaj je preprosto in pristno. Nasmeh, veselje. Zavedanje trenutka. Tukaj in zdaj.

 

3,535 total views, 6 views today