Vsako poletje je zgodba zase

Vsako poletje je zgodba zase

Ta sodobna družbena omrežja mi vseskozi ponujajo nekakšne spomine iz preteklih let. Če se je zgodilo pred leti, še ne pomeni, da je kaj ekstra posebno. In ravno danes, ko se na prvi poletni dan pržim v tej neznosni vročini, me določeno družbeno omrežje opomni, da sem pred leti na isti dan prav tako jamral, kako je bilo lahko še pred tednom dni deževno in mrzlo, na ta dan pa svinjsko vroče in soparno. Ugotovitev: kot verjetno večino ostalih, je tudi mene težko zadovoljiti. In še dobro, da ne moremo izbirati vremena.

Podobno kot na začetku vsakega poletja sem zamenjal rjuho – iz ekstra tanke v nobeno – in spet sem naročil en ventilator – kaj se vsako leto z njimi dogaja, nimam pojma, vem le to, da jih ni več tukaj in da je Tjaša nekaj sumljivo tiho. V zadnjih treh dneh smo šli trikrat na sladoled. Včeraj sem napolnil hladilnik s pivom. Prva stvar, ki jo zjutraj naredim, je to, da zaroletam tista okna, ki sem jih večer prej spregledal. Pospravil sem vso obutev, ki ne spada v kategorijo natikačev. Do septembra sem dober. Majice so izgubile rokave. Do nadaljnjega.

Vsako poletje je zgodba zase. Vsem je skupna peklenska vročine in brezdelje. Moj osebni motor se nerad pregreva. S klimo to sicer malo umirim, ampak to so kvečjemu lepotni popravki. Še maček je od osmih zjutraj do osmih zvečer v senci. Potem pa gre malo lenobno raziskovat okolico. Ker se, kot vsako živo bitje, v tej vročini ne misli pretegnit.

Namensko se izogibam tragičnega dogodka od včeraj, ker je bilo o tem že prelitega mnogo nevidnega črnila in ker me srce zaboli, če samo pomislim na to. Tudi pri minus dvajsetih ne bi otroka postavil na mraz za nedoločen čas samo v kratki majici in hlačah in bi upal na najbolje. Pustimo to, tukaj ne bomo našli smisla in notranjega miru. Raje se osredotočimo na dobro. Raje užijmo vse sadove poletja.

Najraje iščimo dobro tudi tam, kjer ga sprva ne vidimo. Dobro znano je, da nam čas, ko se imamo dobro in lepo, hitro mine. Vsako poletje neverjetno hitro mine. Sedaj se začenjajo še počitnice, ki so pogosto še bolj hektične kot šolsko leto. Počitnice za vse, samo za starše ne! Ampak vse ima svoj smisel in svoj prav. Ciklično ponavljanje letnih časov tudi, pa naj nam bo to všeč ali ne. Jamral smo, ko smo več dni zapored kidali sneg, jamramo, ko je tudi v senci prevroče. Mi jamramo, la la la, cijeli dan i noč …

Pogosto me vprašajo, če in kakšna je razlika, če imaš dva ali tri otroke. Bojda je nekoč nekje nekdo izjavil, da bistvene razlike ni. Butl. Pa je, o pa je, ogromna razlika je. S Tjašo sva v manjšini, v naši hiši je več otrok kot staršev. In če to prenesem na morske dogodivščine – ves čas sem na preži, če iz vode kukajo tri znane glave. Tjaša moje sploh ne išče več. Če priplavam nazaj ali ne, se bo že znašla. Torej kdor misli, da gremo z majhnimi otroki na morje dopustovat, se pošteno moti. Malo gremo zamenjat okolje in namočit riti. Počival bomo, ko/če se bodo otroci odselili od hiše. Do takrat pa nas čakajo vsakodnevne borbe.

Starši imamo ta neverjeten privilegij, da so nas otroci vedno veseli, ko nas zagledajo. Vsaj zaenkrat je pri nas še tako. In ne, ne delam si utvar, da bo tako večno. Ampak vsako življenjsko obdobje ima svoje prednosti in slabosti. Kot ima tudi vsak letni čas. Vsem želim nepozabno poletje. Še prehitro bomo jamrali, kako prehitro je minilo.

 

3,385 total views, 2 views today

Komentiraj

Tvoj e-naslov ne bo viden.

Lahko uporabi naslednje HTML atribute: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <s> <strike> <strong>

*